S petodstotnim vidom začela slikati

»Bela palica, ki jo uporabljajo slepi pri hoji zunaj doma, me že čaka v kotu predsobe. Vem, da bo enkrat postala moja sopotnica. Ne bojim se z njo na cesto, strah pa me je, da ne bi mogla več slikati,« je na odprtju razstave v Otto Mauer Zentrum na Dunaju povedala skoraj slepa 66-letna Rezka Arnuš, ki živi v Dolenjskih Toplicah, otroštvo pa je preživela na Božakovem pri Metliki.


Bila je običajna, zdrava in radovedna srednješolka v Novem mestu, ko je opazila, da izgublja vid: »Proti koncu zdravstvene šole sem videla le še 30-odstotno, a sem si pomagala z magnetofonom in poslušanjem posnetkov in končala šolo z odliko.«

Slabše je videla, večjo voljo je imela, in v Ljubljani je končala visoko zdravstveno šolo ter postala fizioterapevtka. Vse do upokojitve je delala v Dolenjskih Toplicah, nazadnje s petodstotnim vidom.
 

Vidi le grobe obrise

Bolj se je ta slabšal, bolj se je morala opirati na preostala čutila: »Šlo je počasi. Ko sem pekla ali kuhala, sem z roko tipala zelenjavo, ali je na eni strani dovolj pečena. Danes si tudi barve urejam po vrsti po različnih škatlicah, od toplih do hladnih. Tako na otip škatlice prepoznam barvo.«

Slikanje je bila njena otroška želja, a ni bilo časa za to. »Leta in leta sem si v trgovinah ogledovala barvice, jih jemala v roke in si predstavljala, kako slikam. Ko sem se upokojila, sem pograbila čopič.«

Njen vid se je zaradi bolezni močno omejil: »Malenkosti in detajlov ne vidim, tudi obrazov ne prepoznam, vidim le grobe obrise. Barve se izgubljajo v sivino, če pa se približam platnu in pogledam s strani, oživijo.«


Slepega ali slabovidnega včasih prepoznamo denimo po mežikanju, pogled Rezke Arnuš pa je bister. Ko smo ji to omenili, se je nasmejala: »Veste, zaradi tega imam vseskozi težave na kakšnih slikarskih tečajih ali v vsakdanjem življenju. Onidan smo imeli tečaj slikanja in sem vprašala soseda, koliko je ura. Pa mi je odgovoril: 'Saj jo imate na steni!' Tam je bila zares velika ura, a je nisem videla.«

Njene slike spominjajo na kubistično slikarstvo, na kakšnega poznega Cezanna. »Ker ne vidim detajlov, slikam ploskve in jih zlagam, zarobljam, skladam.« Njena slika rodne vasi Božakovo je prav taka. Motive prikliče iz spomina na otroštvo, njene podobe so pogosto gozdne vile ob Kolpi, pa belokranjske plesalke v tradicionalni beli opravi. »Nikoli nisem plesala, a belokranjska plešoča dekleta so bila moj prvi motiv, prva slika, ki sem jo ustvarila.«
 

Razstava odprta do aprila

Na eni od slikarskih kolonij KP Kolpa v Žuničih je ustvarila sliko Vile Kolpljanke, ki je ena najlepše ohranjenih mitoloških likov v Sloveniji. Druga govori zgodbo o otroku, ki se je v igri nevarno približal Kolpi, a ga pred utopitvijo obvaruje angel varuh.


Kot se Rezka spominja svojega otroštva, so bile utopitve otrok in tudi odraslih takrat precej pogoste.

V svoji slikarski karieri je imela 20 samostojnih razstav, na številnih je sodelovala. »Še sama ne vem, na koliko, če jih ni bilo dvesto?« Pojasnila je tudi, kako je prišla na Dunaj: »Prvega marca bo v Sloveniji svetovni molitveni dan (SMD), za katerega sem izdelala plakat. Moje delo so opazili v avstrijski organizaciji SMD in me povabili, da razstavljam na Dunaju.«


Dvaindvajsetega januarja so odprli razstavo njenih del, med drugimi se je odprtja udeležila slovenska veleposlanica mag. Ksenija Škrilec, odprta bo do aprila. Pri pripravi razstave so ji pomagali v Javnem zavodu Krajinski park Kolpa, s katerim Rezka kot Belokranjka tesno sodeluje. Seveda pa vsega tega ne bi bilo, če ji ne bi stal ob strani mož Brane Arnuš.