S petošolko v zidanici brez vode in elektrike

JURŠINCI – Da smo narod, ki rad priskoči na pomoč človeku, ko se ta znajde na robu, ste znova dokazali prav vi, dragi bralci Slovenskih novic. Marca smo predstavili tričlansko družino, ki je na Turjaku živela v izjemno skromnih razmerah. Šestinpetdesetletni Zdenko Golub je invalidsko upokojen, z zdravstvenimi težavami pa se sooča tudi njegova 43 let stara partnerica Albina Rotar, ki je prav zaradi slabega zdravja po desetih letih dela ostala brez službe. V tistem času so živeli kot podnajemniki na Malem Osolniku pri Turjaku. Marca smo tudi zapisali, da morajo svoj začasni dom po desetih letih, natančneje, zadnji šolski dan, zapustiti.

A kako? Zdenko prejema 300 evrov pokojnine, pomagajo si z otroškim dodatkom desetletne hčerke, zato lahko o najemu spodobnega stanovanja le sanjajo. »Meni socialna podpora ne pripada. Tako pravijo na CSD, in sicer zato, ker sem leta 2009 po pokojnem očetu na Štajerskem podedovala kletno zidanico,« nam je že marca zaupala Albina in v solzah dodala, da je zidanica črna gradnja, da bi potrebovali denar tako za pridobitev gradbenega dovoljenja kot za napeljavo elektrike in vode. Tudi če bi jo prodala, zanjo ne bi dobila več kot za nekaj mesecev najemnine.

Pa vendar se je selitev na Štajersko izkazala kot edina možnost.
Da bi si zasilno uredili zidanico v Dragoviču v občini Jurševci, bi, kot je takrat povedal Golub, »potrebovala štiri, pet tisoč evrov, da bi napeljali vodo in elektriko, pridobili gradbeno dovoljenje ter za silo uredili to eno sobico«. Stekla je akcija in prek Krambergerjeva sklada ste bralci zbrali 1900 evrov. »Moram priznati, da ste me presenetili, nisem verjel, da se bo sploh kaj nabralo. Resnično hvala za pomoč, zanima me, kako se lahko oddolžim,« nam je ganjen povedal Golub in dodal, da so ob objavi članka nekateri ljudje po njem tudi pljuvali.

Obiskali smo jih prav tam, v zidanici, ki sicer stoji v prečudovitem okolju, a ob vedno hladnejših dneh kaže zobe. »Sam sem položil ploščice v tej sobi, ki je hkrati kuhinja, spalnica in dnevna. Za silo sem zakrpal oziroma sestavil elemente v kuhinji, kot vidite, moram strop, tole luknjo, še urediti. Tudi kopalnico urejam, a ker nimamo vode, straniščno školjko zalivamo z vodo iz vedra. Tuširamo se po kapljicah. Vodo s strehe zbiram v dveh bazenčkih, ki merita tisoč litrov. Za pomivanje posode uporabljamo pumpo oziroma hidropog. Elektrike ni, imam majhen agregat, a ta za delovanje pralnega stroja ni dovolj, tudi zato, ker ni vode.«
 

Luknja brez dna

»Sposodili smo si 500 evrov, da smo dobili hišno številko. Obiskala nas je gradbena inšpektorica, ker pač nimamo nič urejeno. Rekel sem ji, mi nimamo kam, ali to podrite ali pa nam pomagajte, če lahko. Poskusili bodo urediti papirje na način, da dobimo dovoljenje za neke vrste bivalno zidanico,« pravi sogovornik, ki nas je pričakal sam. Albina je namreč, da bi zaslužila kakšen evro, pri sosedih pomagala obirati jabolka, medtem ko je bila deklica, ki obiskuje peti razred, v šoli. In kako je selitev v povsem novo okolje na drugem koncu Slovenije vplivala nanjo?

»Prve dni ji je bilo nerodno, bilo jo je tudi strah, zdaj pa pravi, da se ima lepo, je vesela, dobila je že dve petici,« ponosen razlaga Golub. Kakšen kilometer ima do šole, z bližnjo sosedo v šolo hodita skupaj. »Ker je cesta precej navkreber, kot ste sami videli, si nadvse želi šolski nahrbtnik na kolesih, da ji ga ne bi bilo treba nositi,« pravi Golub. In ko ga povprašamo po načrtih, kako bodo porabili 1900 evrov zbranega denarja, najprej omeni nahrbtnik za hčerko. »Pa nove čevlje potrebuje, tudi Albina jih, jaz ničesar ne potrebujem. Pokriti moram nekaj dolga, rad bi nama plačal zavarovanje, saj sva brez,« pravi Golub, ki ima povito roko. »Zato tudi nisem šel k zdravniku, čeprav imam zelo otečen prst, mislim, da sem si ga zlomil,« navaja sogovornik.


Kar bo ostalo, bo namenjeno ureditvi zidanice, predvsem pa temu, da bodo na toplem preživeli bližajočo se zimo. »Potrebujemo denar za drva, potem pa bomo potrebovali denar za napeljavo elektrike in vode,« našteva Golub. Tik preden zapustimo skromno bivališče, Zdenko znova pritegne: »Povejte mi, kako bi se lahko zahvalil tem ljudem, ali lahko komu podarim kakšno svojo sliko?«