TRGATEV
S pištolo preganjali kače z grozdja
Lastniki vinogradov v Radgonsko-Kapelskih goricah so bili včasih tujci, ki so najemali viničarje, Med trgatvijo so morali prepevati, da niso zobali jagod,
Odpri galerijo
Tehnolog Gorazd Kovačič ugotavlja, ali so jagode dovolj zrele.
Območje Radgonsko-Kapelskih goric je ustvarjeno za vinogradništvo. Do konca druge svetovne vojne je bila večina vinogradov na tem območju v lasti tujcev, obdelovali pa so jih pretežno domačini, imenovani vajncarji (viničarji), da so skromno preživljali sebe in svoje družine. Pred drugo vojno je denimo samo družina Bouvire iz Gornje Radgone zaposlovala 52 viničarjev.
Zdaj ko je trgatev na tem območju na vrhuncu, kaže spomniti tudi na odnos do zorečega grozdja v polpretekli zgodovini oziroma na to, kako se je pojedlo čim manj jagod. Po pripovedovanju starejših si pred trgatvijo ni smel nihče odtrgati niti ene; če bi denimo lastnik vinograda ugotovil, da so viničar ali njegovi otroci zobali, mu je smel takoj dati odpoved in s tem ukazati izselitev iz svoje hiše. Celo gospodar, ki je želel poskusiti, ali je grozdje že dovolj sladko in ali sme začeti trgatev, se je, preden je poskusil jagodo, prepričal, da ga kdo ne zaloti. Ob tem je prijateljem postregel z vinom, zorečega ali zrelega grozdja pa ni ponudil nikomur. Viničar ga ni ponudil niti lastni ženi ali otrokom. Na dan trgatve zjutraj je vinogradnik ustrelil v zrak s pištolo ali možnarjem, da je pregnal kače, ki naj bi bile med brajdami. Niti med trgatvijo berači (trgači) niso smeli na veliko zobati: da bi se pojedlo čim manj grozdja, so jim vinogradniki med delom ponujali bombone, pijačo ali pa so od njih zahtevali, da pojejo.
Če je bila trgatev pred 29. septembrom, ko goduje sveti Mihael, ljudje z območja Radgonsko-Kapelskih goric niti med delom niso poskusili nobene jagode, saj je bilo to po splošnem prepričanju škodljivo za zdravje. Skrbeti so morali, da tudi tiste, ki so jim morda padle na tla, poberejo. Na trsih ni smela ostati nobena jagoda, da o grozdu niti ne govorimo – za berači so namreč hodili posebni nadzorniki. Nadzorstvo so opravljali tudi pütari, ki so nosili grozdje iz vinogradov. Danes si vsega tega niti predstavljati ne moremo.
Zdaj ko je trgatev na tem območju na vrhuncu, kaže spomniti tudi na odnos do zorečega grozdja v polpretekli zgodovini oziroma na to, kako se je pojedlo čim manj jagod. Po pripovedovanju starejših si pred trgatvijo ni smel nihče odtrgati niti ene; če bi denimo lastnik vinograda ugotovil, da so viničar ali njegovi otroci zobali, mu je smel takoj dati odpoved in s tem ukazati izselitev iz svoje hiše. Celo gospodar, ki je želel poskusiti, ali je grozdje že dovolj sladko in ali sme začeti trgatev, se je, preden je poskusil jagodo, prepričal, da ga kdo ne zaloti. Ob tem je prijateljem postregel z vinom, zorečega ali zrelega grozdja pa ni ponudil nikomur. Viničar ga ni ponudil niti lastni ženi ali otrokom. Na dan trgatve zjutraj je vinogradnik ustrelil v zrak s pištolo ali možnarjem, da je pregnal kače, ki naj bi bile med brajdami. Niti med trgatvijo berači (trgači) niso smeli na veliko zobati: da bi se pojedlo čim manj grozdja, so jim vinogradniki med delom ponujali bombone, pijačo ali pa so od njih zahtevali, da pojejo.
Če je bila trgatev pred 29. septembrom, ko goduje sveti Mihael, ljudje z območja Radgonsko-Kapelskih goric niti med delom niso poskusili nobene jagode, saj je bilo to po splošnem prepričanju škodljivo za zdravje. Skrbeti so morali, da tudi tiste, ki so jim morda padle na tla, poberejo. Na trsih ni smela ostati nobena jagoda, da o grozdu niti ne govorimo – za berači so namreč hodili posebni nadzorniki. Nadzorstvo so opravljali tudi pütari, ki so nosili grozdje iz vinogradov. Danes si vsega tega niti predstavljati ne moremo.
