ZAKLAD
S pletenko v roki so Dolenjci iskali zlato tele (FOTO)
V 19. stoletju so v okolici Dolenjskih Toplic začeli odkrivati gomile iz železne dobe, danes je tu arheološka pot. Fantom je zaklad pobegnil, ker niso bili tiho.
Odpri galerijo
Marko Pršina je z dušo in telesom pri projektu.
Letošnje poletje je bilo vroče, tudi jesen do nedavnega ni skoparila s toploto. Prav takšno vreme je številne nagnalo v naravo, ni jih bilo malo, ki so mir našli na Dolenjskem v Arheološkem območju Cvinger pri Dolenjskih Toplicah, ta leži v dolini reke Krke.
Tam je nastala tudi dobra dva kilometra in pol dolga, lično označena in zanimiva pešpot, letos so jo četrtič prenovili, skupaj pa so stopili Dolenjski muzej Novo mesto, filozofska fakulteta iz Ljubljane, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Novo mesto ter občina Dolenjske Toplice.
Cvinger pri Dolenjskih Toplicah spada med tista prazgodovinska arheološka najdišča, ki so zamikala starinokope že v preteklem stoletju, nam zaupa Borut Križ, ki že več kot tri desetletja namenja pozornost temu koncu, s pomočjo prijateljev (med najbolj aktivnimi je zagotovo Marko Pršina, avtor zgibanke, grafik in zemljevida) pa odstira tančice skrivnosti in bliža Dolenjski in Sloveniji svet, ki ga več ni. Bil pa je sredi ravnice na skoraj 300 metrov nad morjem visokem gozdnatem hrbtu, začetki naselbine pa segajo v prvo tisočletje pred Kristusom – v čas starejše železne dobe.
''Tu leži utrjeno prazgodovinsko gradišče, po južnih in jugovzhodnih pobočjih proti vasi Sela in Dolenjskim Toplicam pa se razprostirata grobišče in obsežno prazgodovinsko železarsko-predelovalno območje,'' pravi Križ, po južnem in jugovzhodnem pobočju pa se razprostira obsežno gomilno grobišče, nas še opozori. ''Tu je bilo 30 gomil, kakšna več ali manj,'' pojasnjuje Križ, ki logično nadaljuje in sklepa, da je 30 gomil pomenilo, da je tod živelo vsaj 30 družin. Vsaka je imela od 10 do 40 grobov. ''Ob teh številkah lahko predvidevamo število prebivalcev,'' nadaljuje.
Križ ni prvi, ki je to raziskoval. Viri vedo povedati, da je gomile konec 19. stoletja odkrival in odpiral Jernej Pečnik. Kar je našel, pa je pošiljal v takratno prestolnico cesarstva, na Dunaj, kjer so še danes vse najdbe! ''Konec 19. stoletja so domačini doumeli, da se da najdbe iz gomil dobro prodati. Zato se je pojavila pred več desetletji spet slišana zgodba o zlatem teletu. Ljudje na vseh koncih Dolenjske so iskali to zlato tele.
Praviloma je bilo tako, da so fantje zvečer vzeli s sabo kako pletenko in šli. Ko so se zjutraj vračali domov brez plena, je bilo treba nekaj povedati. Večkrat je bilo slišati zgodbo o tem, da niso nič prinesli, ker ni bilo pri lovu na to zlato tele čiste tišine. So vedeli povedati, da so ga že skoraj držali, pa se je eden od njih preglasno začudil in je tele izginilo. Legenda je namreč pravila, da mora biti pri iskanju čista tišina,'' Križ postreže z zgodbo, ki se je ohranila vse do današnjih dni.
Analiza gomil oziroma v njih zbranih grobov pokaže, da so bili tu pokopani moški in ženske, po priloženih predmetih pa je tudi razvidno, da je bila družba že takrat krepko razslojena. ''Takoj je bilo jasno, ali je bil pokojnik bogat ali reven,'' nadaljuje Križ. Leta 1986 je z ekipo začel sondažne raziskave, ki so v šestih letih prinesle nekaj ključnih spoznanj. ''Ugotovili smo, da je naselje na Cvingerju živelo vse od začetka starejše do mlajše železne dobe. Gradišče je bilo utrjeno najprej z zemljeno-lesenim obzidjem, nato pa še z dvema, časovno si sledečima kamnitima obzidjema. Stavbe so stale po vsej površini naselja, tako v centru kakor ob obzidju. Na južnem pobočju pa smo odkrili še 80 krat 30 metrov veliko območje, na katerem so stale peči za taljenje železa,'' pove Križ.
''Cvinger je edinstveno arheološko najdišče, ne le na Dolenjskem, ampak tudi širše,'' pa dodaja Matija Črešnar z oddelka za arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. Opozarja, da so tod talili železovo rudo in potem zalagali z železom večji del Dolenjske in okolice: ''Bili pa so ti konci vpeti v trgovsko verigo. V enem od grobov smo našli situlo, ki je bila zelo lepo okrašena, sega pa v čas 5. stoletja pred našim štetjem. To pritrjuje, da so bili v stiku s severno Italijo, Posočjem in Alpami.''
Matija Črešnar je navdušen nad najdiščem.
Tam je nastala tudi dobra dva kilometra in pol dolga, lično označena in zanimiva pešpot, letos so jo četrtič prenovili, skupaj pa so stopili Dolenjski muzej Novo mesto, filozofska fakulteta iz Ljubljane, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Novo mesto ter občina Dolenjske Toplice.
Iz starejše železne dobe
Cvinger pri Dolenjskih Toplicah spada med tista prazgodovinska arheološka najdišča, ki so zamikala starinokope že v preteklem stoletju, nam zaupa Borut Križ, ki že več kot tri desetletja namenja pozornost temu koncu, s pomočjo prijateljev (med najbolj aktivnimi je zagotovo Marko Pršina, avtor zgibanke, grafik in zemljevida) pa odstira tančice skrivnosti in bliža Dolenjski in Sloveniji svet, ki ga več ni. Bil pa je sredi ravnice na skoraj 300 metrov nad morjem visokem gozdnatem hrbtu, začetki naselbine pa segajo v prvo tisočletje pred Kristusom – v čas starejše železne dobe.
30
gomil so odkrili.
gomil so odkrili.
''Tu leži utrjeno prazgodovinsko gradišče, po južnih in jugovzhodnih pobočjih proti vasi Sela in Dolenjskim Toplicam pa se razprostirata grobišče in obsežno prazgodovinsko železarsko-predelovalno območje,'' pravi Križ, po južnem in jugovzhodnem pobočju pa se razprostira obsežno gomilno grobišče, nas še opozori. ''Tu je bilo 30 gomil, kakšna več ali manj,'' pojasnjuje Križ, ki logično nadaljuje in sklepa, da je 30 gomil pomenilo, da je tod živelo vsaj 30 družin. Vsaka je imela od 10 do 40 grobov. ''Ob teh številkah lahko predvidevamo število prebivalcev,'' nadaljuje.
Najdbe pošiljal na Dunaj
Križ ni prvi, ki je to raziskoval. Viri vedo povedati, da je gomile konec 19. stoletja odkrival in odpiral Jernej Pečnik. Kar je našel, pa je pošiljal v takratno prestolnico cesarstva, na Dunaj, kjer so še danes vse najdbe! ''Konec 19. stoletja so domačini doumeli, da se da najdbe iz gomil dobro prodati. Zato se je pojavila pred več desetletji spet slišana zgodba o zlatem teletu. Ljudje na vseh koncih Dolenjske so iskali to zlato tele.
Na vrhu kraško breznoNa najvišji točki gradišča leži kraško brezno, sprva so jamarji po tiho upali, da gre za bogato arheološko najdišče, a se je izkazalo, da ni tako. So pa v zadnjih letih in raziskavah prišli s prvotnih osem oz. deset metrov do 50 metrov globine.
Praviloma je bilo tako, da so fantje zvečer vzeli s sabo kako pletenko in šli. Ko so se zjutraj vračali domov brez plena, je bilo treba nekaj povedati. Večkrat je bilo slišati zgodbo o tem, da niso nič prinesli, ker ni bilo pri lovu na to zlato tele čiste tišine. So vedeli povedati, da so ga že skoraj držali, pa se je eden od njih preglasno začudil in je tele izginilo. Legenda je namreč pravila, da mora biti pri iskanju čista tišina,'' Križ postreže z zgodbo, ki se je ohranila vse do današnjih dni.
Družba že takrat razslojena
Analiza gomil oziroma v njih zbranih grobov pokaže, da so bili tu pokopani moški in ženske, po priloženih predmetih pa je tudi razvidno, da je bila družba že takrat krepko razslojena. ''Takoj je bilo jasno, ali je bil pokojnik bogat ali reven,'' nadaljuje Križ. Leta 1986 je z ekipo začel sondažne raziskave, ki so v šestih letih prinesle nekaj ključnih spoznanj. ''Ugotovili smo, da je naselje na Cvingerju živelo vse od začetka starejše do mlajše železne dobe. Gradišče je bilo utrjeno najprej z zemljeno-lesenim obzidjem, nato pa še z dvema, časovno si sledečima kamnitima obzidjema. Stavbe so stale po vsej površini naselja, tako v centru kakor ob obzidju. Na južnem pobočju pa smo odkrili še 80 krat 30 metrov veliko območje, na katerem so stale peči za taljenje železa,'' pove Križ.
Steklene ogrliceV ženskih grobovih so bile najdene ogrlice iz raznobarvnih steklenih in jantarnih jagod ter bronaste votle in vozlaste ter narebrene zapestnice in različne vrste fibul, je zapisal Boris Križ.
''Cvinger je edinstveno arheološko najdišče, ne le na Dolenjskem, ampak tudi širše,'' pa dodaja Matija Črešnar z oddelka za arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. Opozarja, da so tod talili železovo rudo in potem zalagali z železom večji del Dolenjske in okolice: ''Bili pa so ti konci vpeti v trgovsko verigo. V enem od grobov smo našli situlo, ki je bila zelo lepo okrašena, sega pa v čas 5. stoletja pred našim štetjem. To pritrjuje, da so bili v stiku s severno Italijo, Posočjem in Alpami.''
