S plezalnimi čevlji rešil družinsko obrt (FOTO)
»Nekateri dajo zanj malo več in ga potem za noben d'nar nočejo več menjat'!« nam je povedal sogovornik, slišati pa je bilo, kot da gre za kakšen avto.
V poplavi izdelkov, s katerimi nas v zadnjem obdobju zasipajo, le stežka najdemo kaj, kar bi bilo dlje obstojno, kar bi imeli pri sebi desetletje ali več; kot je bilo v časih, ko so avtomobili in hladilniki še delali, kot se reče, in ko časi še niso bili usmerjeni samo v načrtno in hitro pokvarljivost, s tem pa v predčasno nadomeščanje starega z novim, v hudourniško potrošnjo.
Ni jih veliko, a obstajajo tudi takšni, ki pomagajo s svojim poslanstvom to čezmerno potrošnjo po svoje umirjati in preprečevati. Takšen je tudi čevljarski mojster Darko Tomašič, ki ima svojo obrt na Černetovi ulici nasproti Plečnikove cerkve sv. Frančiška Asiškega v Ljubljani, in ki je do obisti predan obrti, ta pa na žalost izginja. Če je bil Šiškar še pred petintridesetimi leti namreč le eden izmed številnih ljubljanskih čevljarjev, je danes – eden redkih.
Po očetovih stopinjah
Vse o čevljarstvu se je naučil od očeta Martina, ki je na Černetovi tudi odprl to čevljarsko delavnico. Bili so to še časi, ko je pročelje krasila stara napisna tabla, na kateri je pisalo Čevljarstvo Tomašič, zraven pa je bil izpostavljen tudi Martinov zaščitni znak – škorenj. Po njem je bil sploh znan in ga je izdeloval tudi za narodne noše.
Darkov oče in poznejši mentor je bil pravzaprav že od malega čevljar, čevljarske obrti pa se je naučil od številnih (ne le) ljubljanskih mojstrov. Izmojstril se je za izdelovanje novih čevljev. »Ogromno je delal,« se je spominjal Darko. »Saj ne rečem, tudi zdaj je veliko dela, le da se soočamo s precej drugačnimi izzivi.« Moral je dodati, da so bili pred pol stoletja ljudje neprimerno boljši poznavalci čevljev, kot pa so danes, ter da jim je bila kvaliteta daleč pred vsem. Takrat se modeli čevljev še niso tako hitro spreminjali. »Ljudje so točno vedeli, kaj lahko pričakujejo od določenega čevlja, kakšna je njegova kvaliteta in kdaj bo potekel njegov rok trajanja.«
Izvedeli smo, da je bil oče prej nenaklonjen kot pa naklonjen temu, da bi šel tudi Darko po njegovih stopinjah. Ta je resda živel ob čevljarskem mojstru, a tudi on spočetka še ni vedel, kaj bi. »Nič posebnega me ni zanimalo, in še sreča, da sem že sorazmerno kmalu ugotovil, da me čevljarski poklic, v katerem srečuješ najrazličnejše ljudi, za povrh pa izdeluješ in ustvarjaš izključno z lastnimi rokami, tako neizmerno veseli.« V delavnici se je očetu slednjič pridružil po vojaščini, bilo je to sredi osemdesetih let.
Skupaj sta lahko zato spremljala razpad prejšnje države ter uvažanje vse večjih količin cenenih in cenejših čevljev; oče in sin sta se za nameček znašla še v zoprnem času, ko ročno delo nikakor ni bilo več konkurenčno. »Znašla sva se sredi popolnega razpada sistema v čevljariji,« se je spominjal Darko Tomašič. Nekaj sta morala zato storiti in za začetek zamenjala svoji vlogi: še pred odhodom v penzijo je Darko zaposlil svojega očeta, na papirju pa postal učiteljev šef. Na papirju zato, ker Darko nikdar ne pozablja, kdo je še danes njegov mentor.
Še sreča, da sem že sorazmerno kmalu ugotovil, da me čevljarski poklic, v katerem srečuješ najrazličnejše ljudi, za povrh pa izdeluješ in ustvarjaš izključno z lastnimi rokami, tako neizmerno veseli.
Ker pa so prav družinska podjetja najpogostejša zgodba o uspehu, je naposled uspelo tudi njima. »Čevljarji praktično ne izdelujemo več čevljev. Ključna sprememba, ki sem jo vnesel, pa je bila popravilo plezalnih čevljev,« je dejal in priznal, da je bila prav ta novost bistvena, da je ohranil obrt, »od katere sicer ne moreš obogateti, je pa dela na pretek«!
V ulici je živel neki mladenič, ki je Darka pregovoril, naj se loti še plezalnih čevljev. »Sprva sploh nisem bil navdušen, potem pa je stvar prerasla celo do te mere, da sem bil dolgo edini v Sloveniji, ki se je s tem ukvarjal. No, zdaj nisem več. Tako je tudi prav: sčasoma namreč nisem mogel več slediti vsem naročilom.«
Ena najbolj kompleksnih stvari v čevljarstvu pa je ravno popravilo gorskih in plezalnih čevljev. »Ker je treba čevelj najprej razdreti, kot, na primer, tega,« je brž pokazal na popolnoma razstavljen gojzar, »odstraniti podplat, ga potem očistiti, pa zbrusiti in pripraviti za lepljenje«. Vse za to, da se bo takšen čevelj ponovno približal svojemu bistvu, »to pa je, da je uhojen in da ne ožuli«!
Vrata se bodo zaprla
Nenadoma smo se zazrli še v živordeč lakast čevelj z visoko peto. »Eh, samo peta je bila okvarjena, pa jo moram na novo pritrditi,« je obrazložil, v rokah pa že držal klasičen moški čevelj, ki ga je pred tem ozaljšal z novim napetnikom in nalepil templanco. »Šivanja je namreč le še za vzorec; v glavnem se samo še lepi!« Čevljarstvo, kot se ga gre Tomašič, pa še zdaleč ni enolično: »Material zbrusim in namažem z lepilom, ker pa se lepila različno dolgo sušijo, preidem že na naslednji izziv, in šele ko se pri prejšnjem lepilo posuši, vse skupaj stisnem, s prešo obrežem ter ga šele naslednji dan zbrusim, pobarvam in spoliram.«
Najin pogovor je ves čas spremljal klasičen čevljarski vonj po različnih lepilih, tu so predvsem neoprenska in polivretanska lepila, v njegovi delavnici so tudi raznorazna za plezalne čevlje.
Čeprav se svet spreminja, ostaja čevljarsko orodje bolj ali manj enako: klešče, škarje, nož, krtače za zaključek, grelnik za aktivacijo termo lepil.
Že zdaj je jasno, da že odrasli nasledniki ne bodo šli po očetovih in po dedkovih stopinjah. Ko bo zaključil svoje poslanstvo, se bodo vrata njegove čevljarske delavnice nepreklicno zaprla, številne Tomašičeve stranke pa si bodo morale svojega čevljarja poiskati nekje drugje. Če ga bodo v času brezobzirne potrošnje sploh še našle.
