S polovico fička na zidu umiril prehitre voznike

Skozi Kamni Potok pelje ravna, pregledna cesta. Žal tudi trasa, kjer tisti s pretežko nogo pritisnejo na plin. »Številni so tu divjali z avtomobili, kar mi seveda ni bilo všeč. Odkar sem pred osmimi leti ob steno hiše postavil pol fiča, se je promet umiril, tudi policije in radarjev je manj,« nam 33-letni Mitja Šiler pojasni svojo inovacijo, ki je poskrbela ne nazadnje za varnost v kraju, ki leži v občini Trebnje, reka Temenica in železnica delita na pol naselje, kjer je bil rojen fizik Ignac Klemenčič.

Za to, da se o kraju govori tudi danes, gredo zasluge Mitji, ki je dobro poznan zavoljo svojega mojstrstva in ljubezni do starodobnikov. »Tole je maskota,« pokaže na hrošča, volkswagna, ki je bil narejen leta 1965. Kupil ga je v Ribnici in dal pripeljati v Kamni Potok, kjer biva od devetega leta. Od obnove vozil ne živi, mu je pa prijeten hobi, sicer je poklicni šofer.

Proda jih tudi v tujino

Mitja se je od mladih nog navduševal za avte in motorje, za starine pa zadnjih dobrih 10 let. Prej ne, prednost so imeli hitri motorji, zdaj je presedlal na avte, tiste v zrelih letih. »Najprej sem kupil stoenko, a sem hotel fiča, vendar so bili predragi zame. Stoenko sem našel na Trebelnem,« doda.

Bila je leto dni mlajša kot on, ki je rojen 1986, stoenka pa je bila izdelana v Kragujevcu 1987. Ko jo je uredil in popravil, jo je leto dni vozil in potem prodal v Kranj. Moral bi imeti več kot 30 starodobnikov, ki bi jih popravljal in prodajal, da bi lahko živel od njih. Saj se najde kdo, ki pride do Mitje po nakup. »Katro in diano sem prodal v Avstrijo, hrošč je šel v Italijo. Kupil ga je fant, ki je imel rad motorje. Ko je našel dekle, mu je te prepovedala, zato je kupil starodobnik,« pove Mitja. Ko najde staro vozilo, je treba najprej prepričati lastnika, da ga proda. »Če je avto pri hiši 30 let ali več, je kar težko. Ko pa povem, da ga bom obnovil in spravil na cesto, je lažje.«

Še lažje je takrat, ko je avto zapuščen ali ga je kdo podedoval in ne ve, kaj z njim. »Naprej preverim motor, zamenjam svečke, prečistim rezervoar. Ko avto vžge, porihtam zavore. Potem iščem druge dele,« naš sogovornik opiše uvodne detajle obnove. V avtih se najde marsikaj, od obeskov pa tja do kače! »Hrošča sem kupil v Ribnici, stal je 18 let. Ko sem ga začel obnavljati, sem iz njega odstranil vse in opazil zunanjo plast kože. Postal sem previdnejši. Ko sem menjal kable pri akumulatorju, pa je prišla mimo roke ... V sekundi sem bil iz avta,« pojasnjuje Mitja. Kača je potrebovala več kot teden, da je zapustila pločevinasto skrivališče.

Iskal ga je deset let

Še danes se spomni, da so imeli pri hiši jeepa znamke Puch. »Deset let sem iskal takega,« pokaže na modri štirikolesnik, ki je parkiran pred hišo in v precej dobrem stanju. »Izdelan je bil leta 1979, štiri mesece, dan za dnem, tudi ob nedeljah in sobotah, sem ga popravljal, rezal, kital, brusil ... Prijatelji so pomagali, da smo tole naredili,« ponosno pove in razkrije, da so motor in menjalnik dobili od mercedesa. »Pri obnovi poskušaš loviti ravnine, kitaš, brušiš in tako dalje. Da nekako izgleda.« Ko dobi staro vozilo, tudi ponoči razmišlja, kako bi ga obnovil: »Ne spim, razmišljam, kaj bi kako naredil. Včasih je treba vse razdreti. A to je veselje, saj to rad delam.«


S svojim hroščem, ki mu je morda za odtenek bolj pri srcu kot drugi primerki v pločevinastem parku, se rad odpravi na vožnjo. »Za dušo. Zadnjič smo začeli v Trebnjem, potem pa prek Ivančne Gorice, Žužemberka, Dobrniča do Mirne Peči in nazaj v Trebnje,« opiše traso. Je tudi član dveh društev – VW klub Dolenjske in Bele krajine ter Leteči Dolenjci. »Pomagamo si in izmenjujemo izkušnje. Predvsem smo na cesti umirjeni, ne tekmujemo, gre za druženje,« razloži, da se na posebnih letnih druženjih delijo tudi priznanja – za najboljšo predelavo, najglasnejši avto ali najstarejši letnik.

Nikamor brez gasilnega aparata

Kako je z varnostjo vožnje, nas zanima. »Če se lepo pelješ, je vsak avto varen. Predvsem pa ne pozabimo: vsak avto obnavljamo zase, torej pazimo, da so urejene zavore, da je tehnično brezhiben. Pravilo je tako tako, da mora vsak starodobnik imeti v kabini gasilni aparat, nikoli ne veš,« še izvemo. Ko odhajamo, na parkirišču vidimo še par primerkov, ki kot da gledajo proti Mitji, da jih vzame v roke! Parkirani so v dveh vrstah. Mitja opozori na fička: »Videti je fajn dobro!«


Zakaj, nas zanima. »Ker se vidi, da ni gnilobe. In vsi deli so poleg. Samo prebrusim ga, zložim skupaj in bo vozen,« se smeje Šilerju, ki je v svoji starodobniški karieri zamenjal nekaj več kot 30 vozil. Še dve bi rad dodal v zbirko: fiata bertone X1 9 in zastavo 620.