S prvimi grabljami je Jožef babici kupil posodo

Ko je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije pred dnevi na Brdu pri Kranju razglasila najboljše in najuspešnejše obrtnike in podjetnike v Sloveniji za leti 2020 in 2021, so tradicionalno razglasili tudi najstarejšega obrtnika leta. To priznanje je šlo v roke Jožefu Lakiju iz Velike Polane, ki suho robo izdeluje že od leta 1967, torej polnih 55 let, in najbrž ne bo kmalu nehal.

Prejemnik priznanja torej že več kot pol stoletja opravlja dejavnost izdelovanja izdelkov domače obrti, ob začetkih pa je kot izdelovalec suhe robe svoje izdelke (grablje, vile, ročaje za ročne kose, lopate, sekire ipd.) prodajal od vrat do vrat po okoliških vaseh in na takratnih sejmih doma in tudi v tujini. Svojim izdelkom posveča veliko pozornosti, in to kupci cenijo.

S kolesom v Čakovec

Jožef se je rodil na predvečer valentinovega leta 1953 kot najstarejši izmed štirih otrok Kristine in Vincenca Lakija. Osnovno šolo je obiskoval v Mali in nato Veliki Polani. Možnosti za nadaljnje izobraževanje ni bilo, a ker se je za vse zanimal in je bil na številnih področjih naravni talent, je kot samouk postal strokovnjak za lesene izdelke.

Z Marijo iz Gornje Bistrice, s katero ima dve hčerki, ki sta ju obdarili s šestimi vnuki, se je poročil leta 1976. Hčerki z družinama živita v bližini, čeprav se sam ne misli upokojiti oz. nehati delati, je vesel, da se je v domačo obrt vključila hčerka Valerija, posebna pričakovanja pa goji do vnuka Daniela, ki gre po poti družinske ljubezni do lesa in izdelkov iz njega. Jožef upa, da bo lesena obrt pri Lakijevih, čeprav se vnuk piše Režonja, živela naprej.

Potrebuje najmanj 150 kubikov kakovostnega lesa na leto. Fotografije: Osebni arhiv

Laki je od ustanovitve pred skoraj 45 leti član Območne obrtne zbornice (OOZ) Lendava, kar mu je pomagalo tudi pri urejanju različnih papirnih zadev, čeprav je bil vseskozi mož beseda in je imel raje pošten dogovor. »Vesel sem, da sem član zbornice, v kateri so nam vedno pomagali, še posebno ko je država ponujala takšne in drugačne certifikate, češ da smo dobri in da bomo s tem lahko sklepali še boljše posle. Ampak kakšen je lahko boljši posel od poštenega plačila?« se vpraša Jožef, ki se je tega preprostega, jasnega pravila, ki je temelj dobrega poslovanja, vedno držal, torej da posla pod ceno ne sklepa. Ob trdem delu je obrt pri hiši uspešna že 46. leto. Toda njegovo poslovanje sega še dobro desetletje nazaj, ko se je Jožef kot še ne 15-letni osnovnošolec s petimi lesenimi grabljami na kolesu odpravil na sejem v Čakovec ter jih tam prodal. Sosed mu jih je pomagal izrezati, sam pa se je potem ob pol treh zjutraj odpravil na pot.

»Štiri dinarje so stale grablje. Še danes se tega spomnim. Toda to ni bil denar zame, ampak sva ga z babico, pri kateri sem odraščal v Veliki Polani in kjer je zdaj moj dom, porabila za nakup posode in še drugih stvari, ki so manjkale pri hiši. Na majhni kmetiji razkošja pač nismo poznali,« razlaga Jožef.

Pomagala mu je žena

Velikokrat je moral zgodaj zjutraj s kolesom v Lendavo, kjer je gospodinjam prodajal kokoši, smetano, skuto, maslo in jajca, poleti tudi hruške, potem pa se je moral še pravi čas vrniti, da ni zamudil pouka. Jožef je kmetijo prevzel kot mladenič in za dodatni zaslužek izdeloval grablje, vile in kosišča.

Naložena na kolo jih je prodajal od hiše do hiše vse od Ormoža do Koprivnice, Varaždina in okrog po Medžimurju. Kmalu je zaslužil dovolj, da si je pri sedemnajstih letih kupil elektromotor in prve stroje, a še prej je moral drago plačati trifazni električni priključek. Ne orodja ne delavnice ni bilo. Ni bilo lesa in strojev. Dela je bilo vedno veliko. Prvo delavnico si je uredili v delu drvarnice. Za prvo večje naročilo je moral izdelati 30.000 grabelj na leto za Nemčijo. Za delo sta poprijela oba z ženo, in tako je ostalo vse do pred kakšnimi petimi leti, ko se jima je v delavnici pridružil vnuk Danijel.

»Nikamor nam ni treba hoditi za poslom, kupci nas sami poiščejo. Dela je več, kot ga lahko vzamemo,« veselo razlaga Jožef, v čigar delavnici zdaj nastaja že več kot sto različnih izdelkov, ki romajo na Hrvaško, Nizozemsko, v Italijo, Nemčijo, Švico in še kam.

»Spim in sanjam, kako bom nekaj naredil, in zjutraj to potem tudi nastane.« Ni mu težko izrezati puškinega kopita ali sestaviti miniaturne preše. V njihovi delavnici nastaja pestra paleta izdelkov – od kuhalnic in ročajev za motike, vil in grabelj do gugalnic in sani za otroke, palic za oporo starejšim ljudem.