NAGRADNA IGRA
S Slovenskimi novicami na rajanje pod Poncami
Na festivalu v Planici, ki ga ne smete zamuditi, tudi Štirje kovači. Lani odprta razstava, posvečena njihovi 65-letnici, je še na ogled.
Odpri galerijo
Maja lani so Štirje kovači v domačem Slovenj Gradcu priredili jubilejni koncert ob 65-letnici delovanja in druženja s poslušalci, s katerimi so oblikovali pristno nesnovno kulturno dediščino, ki je zaznamovala glasbeni in kulturni svet. Danes, po letu dni, še vedno niso odložili svojih inštrumentov, njihov vodja Franc Šegovc pa še vedno sklada nove melodije. Na veliko veselje oboževalcev in poslušalcev seveda. In tudi žene Hermine, ki v ansamblu poje že 48 let in svojemu Francu stoji ob strani v dobrem in slabem. Res je, da je stati na odru nekaj najlepšega, a del življenja so neobhodno tudi žalostni trenutki, ki jih je hočeš nočeš treba prebroditi. In enega takih je doživel Franc Šegovc le nekaj mesecev pred tem veličastnim dogodkom, lanskim koncertom ob 65-letnici. Doživel je namreč zelo hudo prometno nesrečo, po kateri je dolgo, a na srečo uspešno okreval, za kar gre velika zahvala, kot je večkrat javno poudaril, zdravnikom v slovenjgraški bolnišnici.
Le stati s svojo Hohnerjevo harmoniko, podobno tisti Slavka Avsenika, na odru ne more več. A nič ne de, saj jo lahko igra tudi sede. Sicer je bilo že lani na koncertu na račun Štirih kovačev slišati veliko pohval. »Oni igrajo osem let dlje kot znameniti Rolling Stones,« jim je polaskal voditelj koncerta Blaž Švab, tudi sam glasbenik, ki kot član Modrijanov pogosto zapoje kakšno Šegovčevo vižo. In teh je toliko, da bi jih lahko igrali dva dni, brez pavze. Ja, kar približno 800 skladb in 200 besedil je ustvaril Franc Šegovc in izdal vrsto pesmaric in notnih zvezkov pa tudi knjigo z naslovom Naš pobej bo muzikant. Leta 2015 je izšla tudi knjiga Šegovčeve melodije, valčki, polke, pesmi, v kateri je zbral notne zapise 762 skladb, ki jih je napisal od leta 1952 do 2015. V samozaložbi sta izšla tudi zvezek s 15 skladbami in zgoščenko za vokalne skupine in notni zvezek z zgoščenko za štiri klarinete, preizkusil pa se je tudi v pisanju za simfonične orkestre, saj je izšlo 11 zvezkov s partiturami zanje. Številne skladbe Štirih kovačev so med poslušalci tako priljubljene, da so že ponarodele.
Ena najbolj znanih je brez dvoma valček Kam le čas beži, da o Rženovi Tinki, Na pavrih, Ob potoku, Moja solzica in številnih drugih ne govorimo. Franc Šegovc je leta 2014 za življenjsko delo na področju narodno-zabavne glasbe ter glasbeno in kulturno promocijo Slovenj Gradca in Koroške doma in na tujem prejel tudi naziv častnega občana Mestne občine Slovenj Gradec. Njihova viža Luči Slovenj Gradca bo maja letos razglašena za uradno vižo mesta. A to še ni vse, saj je že znano, da bodo Štirje kovači dobili lasten muzej, in to še letos, prostor pa je našla in ga bo tudi uredila slovenjgraška občina.
Prav tako so maja lani v Koroškem pokrajinskem muzeju odprli razstavo, posvečeno 65-letnici Štirih kovačev, in zapisali: »S svojo značilno glasbo, ki jo odlikujejo izvirnost, koroški izraz, ritem in domačnost, se Štirje kovači vseskozi razlikujejo od drugih narodno-zabavnih ansamblov. Izdali so več kot 40 plošč, kaset in zgoščenk, prejeli vrsto nagrad in priznanj in se z bogato zgodovino zapisali med najpomembnejše narodno-zabavne ansamble pri nas.« Razstava je še vedno na ogled, po njenem zaprtju pa bosta zakonca Šegovc vse gradivo in eksponate predala v trajno last slovenjgraški občini in bodo na ogled v muzeju, ko bo ta odprl vrata. Sicer je zanimivo, da so mladi fantje, ki so se zbrali in uradno začeli nastopati kot ansambel leta 1954, res bili vsi zaposleni v kovaški industriji, in sicer v Tovarni kos v Slovenj Gradcu. Zato so si nadeli pristno ime Štirje kovači. Prva skladba, ki so jo posneli, je bil valček z naslovom Hrepenenje, ki ga je Franc Šegovc ustvaril na štefanovo leta 1952, torej še pred nastankom ansambla, ki spada med pionirje ustvarjanja slovenske narodno-zabavne glasbe, prvo vinilno ploščo pa so izdali pred natanko 60 leti. Danes so člani Štirih kovačev poleg Franca in Hermine Šegovc še Andrej Hudobreznik, Zdenko Zdovc, Jože in Srečko Sedar ter Andrej Šmon. In še vedno kujejo železo, v prispodobi seveda.
1954. leta so začeli nastopati.
Le stati s svojo Hohnerjevo harmoniko, podobno tisti Slavka Avsenika, na odru ne more več. A nič ne de, saj jo lahko igra tudi sede. Sicer je bilo že lani na koncertu na račun Štirih kovačev slišati veliko pohval. »Oni igrajo osem let dlje kot znameniti Rolling Stones,« jim je polaskal voditelj koncerta Blaž Švab, tudi sam glasbenik, ki kot član Modrijanov pogosto zapoje kakšno Šegovčevo vižo. In teh je toliko, da bi jih lahko igrali dva dni, brez pavze. Ja, kar približno 800 skladb in 200 besedil je ustvaril Franc Šegovc in izdal vrsto pesmaric in notnih zvezkov pa tudi knjigo z naslovom Naš pobej bo muzikant. Leta 2015 je izšla tudi knjiga Šegovčeve melodije, valčki, polke, pesmi, v kateri je zbral notne zapise 762 skladb, ki jih je napisal od leta 1952 do 2015. V samozaložbi sta izšla tudi zvezek s 15 skladbami in zgoščenko za vokalne skupine in notni zvezek z zgoščenko za štiri klarinete, preizkusil pa se je tudi v pisanju za simfonične orkestre, saj je izšlo 11 zvezkov s partiturami zanje. Številne skladbe Štirih kovačev so med poslušalci tako priljubljene, da so že ponarodele.
Z Novicami cenejše vstopniceVstopnice so po posebni ceni Slovenskih novic že na voljo na prodajnih mestih Eventim, Petrol, Trafikah 3DVA in na OMV: namesto 45 evrov za tri dni boste plačali 40 odstotkov manj, torej 27 evrov! Vse o dogodku lahko spremljate na Facebookovem profilu Kraljica veselica, na 24ur.com in v Slovenskih novicah, kjer razkrivamo vse podrobnosti o festivalu.
Ena najbolj znanih je brez dvoma valček Kam le čas beži, da o Rženovi Tinki, Na pavrih, Ob potoku, Moja solzica in številnih drugih ne govorimo. Franc Šegovc je leta 2014 za življenjsko delo na področju narodno-zabavne glasbe ter glasbeno in kulturno promocijo Slovenj Gradca in Koroške doma in na tujem prejel tudi naziv častnega občana Mestne občine Slovenj Gradec. Njihova viža Luči Slovenj Gradca bo maja letos razglašena za uradno vižo mesta. A to še ni vse, saj je že znano, da bodo Štirje kovači dobili lasten muzej, in to še letos, prostor pa je našla in ga bo tudi uredila slovenjgraška občina.
Prav tako so maja lani v Koroškem pokrajinskem muzeju odprli razstavo, posvečeno 65-letnici Štirih kovačev, in zapisali: »S svojo značilno glasbo, ki jo odlikujejo izvirnost, koroški izraz, ritem in domačnost, se Štirje kovači vseskozi razlikujejo od drugih narodno-zabavnih ansamblov. Izdali so več kot 40 plošč, kaset in zgoščenk, prejeli vrsto nagrad in priznanj in se z bogato zgodovino zapisali med najpomembnejše narodno-zabavne ansamble pri nas.« Razstava je še vedno na ogled, po njenem zaprtju pa bosta zakonca Šegovc vse gradivo in eksponate predala v trajno last slovenjgraški občini in bodo na ogled v muzeju, ko bo ta odprl vrata. Sicer je zanimivo, da so mladi fantje, ki so se zbrali in uradno začeli nastopati kot ansambel leta 1954, res bili vsi zaposleni v kovaški industriji, in sicer v Tovarni kos v Slovenj Gradcu. Zato so si nadeli pristno ime Štirje kovači. Prva skladba, ki so jo posneli, je bil valček z naslovom Hrepenenje, ki ga je Franc Šegovc ustvaril na štefanovo leta 1952, torej še pred nastankom ansambla, ki spada med pionirje ustvarjanja slovenske narodno-zabavne glasbe, prvo vinilno ploščo pa so izdali pred natanko 60 leti. Danes so člani Štirih kovačev poleg Franca in Hermine Šegovc še Andrej Hudobreznik, Zdenko Zdovc, Jože in Srečko Sedar ter Andrej Šmon. In še vedno kujejo železo, v prispodobi seveda.