S Slovenskimi novicami prvič na morju: pritekla je tudi kakšna solza

V trenutku, ko to berete, se je 70 otrok iz socialno šibkejših družin, ki ste jim skupaj z nami omogočili teden letovanja v Mladinskem zdravilišču in letovišču Rdečega križa Slovenije Debeli rtič, že vkrcalo na avtobus in po tednu sončnih počitnic še zadnjič pomahalo morju v slovo. Pritekla je tudi kakšna solza.
 

Poguben vpliv korone

V mladinskem zdravilišču in letovišču na leto sprejmejo 16.000 otrok s spremljevalci. Ob našem včerajšnjem obisku so jih gostili 670, a na 14 hektarov velikem posestvu zdravilišča ni bilo čutiti nobene gneče. »Korona nam je pomagala, da smo naredili nekaj organizacijskih izboljšav in zdaj še bolj varno poslujemo,« nam je razložila vodja mladinskega letovišča in zdravilišča mag. Ana Žerjal. Zgodbe z Debelega rtiča so zgodbe radosti, a se za njimi skrivajo tudi žalostna dejstva. V Sloveniji uradno 41.000 otrok živi pod pragom revščine. Socialne razlike se poglabljajo, razslojenost prebivalstva je večja, kot je bila pred dvajsetimi leti, opaža Žerjalova. Čeprav je ugoden vpliv morskih počitnic na zdravje dokazan, marsikateri slovenski otrok ne more na morje. Rdečemu križu ga uspe s pomočjo donacij omogočiti vsakemu dvajsetemu. Kot se povečuje revščina, se z epidemijo povečujejo tudi stiske. Lani so tako prvič zaznali primere samopoškodovalnega vedenja, ki ga v letih prej niso opažali.
 

Želijo si biti slišani

Otroci so v letovišču in zdravilišču razporejeni po štirih mladinskih domovih, poimenovanih po različnih živalih – Novičarskih 70 je bivalo v mladinskem domu Rakovica. Čez dan so zaposleni z različnimi aktivnostmi, ki večinoma potekajo na prostem, saj si na Debelem rtiču želijo čim manj posedanja pred zasloni, ki so ga mnogi, sploh letos, že tako preveč deležni doma. Telefoni so prepovedani, starši se o njih lahko pozanimajo posredno. Da jim kljub pomanjkanju sodobne tehnologije ni niti za hip dolgčas, smo se prepričali na lastne oči. Ob našem prihodu so otroci iz skupine, ki jim je bivanje na Debelem rtiču omogočil naš in vaš časopis, v skladu s svojimi željami lahko sodelovali v ustvarjalni delavnici, igrali nogomet ali igrali družabne igre v Čarobnem gozdu.

»Imajo se super. Vsak dan imamo številne aktivnosti, s katerimi si zapolnimo čas. Časa za domotožje skorajda ni, če pa pride kak tak trenutek ob pestrem programu, na to hitro pozabijo,« pojasnjuje prostovoljka, koordinatorka skupine 'naših' otrok Jerneja Mastnak. Veliko je bilo tudi pogovorov in druženja, ki so ju otroci v času epidemije in zaprtja šol še posebno pogrešali. »Izogibamo se pogovorom o stvareh, ki bi lahko odprle kakšne rane. Pogovarjamo se na splošno, o spoštovanju drug do drugega, o tem, kako smo drugačni, da tudi sprejemamo drugačnost, da se sprejmemo take, kot smo, in da iščemo pluse pri drugih. Iščemo pozitivna sporočila, na slabe stvari tu pozabimo,« pravi. Dodaja, da otrokom izjemno veliko pomeni, da se nekdo z njimi pogovarja, saj jim tega občutka sicer pogosto primanjkuje. »Manjka jih občutek, da so vredni in da so slišani,« pravi.
 

Pestro dogajanje

Dan na Debelem rtiču se začne ob sedmih zjutraj, ko se otroci zbudijo. Ob pol osmih se zberejo za prvi jutranji zbor, kjer gredo s svojimi vzgojitelji ali na nogomet ali telovadijo ali na sprehod in se malo pogovorijo, če so kake težave ali kako je potekal večer. Potem gredo na zajtrk, sledi pospravljanje sob. Potem je drugi jutranji zbor, kjer telovadijo in se dogovorijo, kako bo potekal dan. Nato se odpravijo na plažo ali bazen. Sledijo kosilo in obvezni počitek, pripravljanje na večerno dogajanje, plaža in večerno dogajanje. Imajo različne želje, program aktivnosti pa je zasnovan tako, da se za vsakogar najde nekaj. Ena od dejavnosti, v kateri vsi neizmerno uživajo, je plavanje, ki poteka dvakrat na dan v morju ali v bazenu. Poseben pomen ima za tiste, ki do izleta na Debeli rtič niso znali plavati. V tednu počitnic jim v 80 odstotkih uspe izgubiti strah pred vodo, domov pa se vrnejo ponosni, z diplomo plavalca.

»Otrokom ogromno pomeni, ko jim nekdo predstavi, da voda ni strah in da ni nič narobe, če česa ne znaš, saj se lahko to vedno naučiš. Ko se ne bojijo več potopiti glave v vodo, dobijo nasmešek na usta. Začnejo čofotati in kažejo, kaj znajo, še drugim otrokom. Ti otroški nasmehi, ta lepa energija, to me je že lani prepričalo, da sem se letos vrnila kot prostovoljka,« nam je zaupala prostovoljka, učiteljica plavanja Nika. Za red in varnost ves čas skrbijo tudi reševalci iz vode, ki pa so nam zaupali, da niso imeli veliko dela, saj so se otroci držali dogovorjenih pravil.

Dobre zgodbe se nadaljujejo

Med otroki in vzgojitelji, ki so večinoma prostovoljci, se v sedmih dneh stkejo posebne vezi. »Moram reči, da so nas otroci kljub temu, da smo kratek čas skupaj, vzeli popolnoma za svoje. Ko pridemo do točke, da nam zaupajo, da se nam popolnoma odprejo, da vidijo, da imajo v nas zaveznike, lahko rečemo, da smo delali v pravo smer,« pravi Mastnakova. Da je bilo slovo lažje za vse, so imeli večer pred odhodom zabavno nalogo, da so svojega vzgojitelja preoblekli v čudežno bitje po lastni izbiri in domišljiji. Slovo je težko za otroke in vzgojitelje, a lepi spomini ostajajo, dobre zgodbe pustijo svoj pečat. Tako je med vzgojitelji marsikdo, ki je za to prostovoljno delo dobil navdih, ko je sam letoval na Debelem rtiču, in vse kaže, da se je bodoča nova moč rodila tudi na našem letovanju. Deklica, ki je bila z nami prvič na morju in je Slovenskim novicam narisala čudovito sliko, ki smo jo objavili v eni prejšnjih številk, se je med letovanjem odločila, da se bo nekoč v zdravilišče in letovišče vrnila kot vzgojiteljica. Želimo ji, da bi se ji želje uresničile!