S smuči na kolo, na Dolenjskem pa v kolesarsko legendo

Kolesarstvo na Dolenjskem je v zadnjih štirih desetletjih naredilo velik korak naprej. Tudi zaradi Janeza Jagodica, ki je pustil močan pečat v Kolesarskem klubu Adria Mobil in širše na reprezentančni ravni. Zato ne preseneča dejstvo, da je prav Janez za svoja štiri desetletja v tem krasnem športu dobil priznanje Kolesarske zveze Slovenije. »Še vedno me spoštujejo in cenijo,« pravi 65-letni Janez, ki smo ga obiskali v Šmarjeških Toplicah, kjer je na rehabilitaciji v Krkinem zdravilišču. Okreva dobro, tudi počutje je temu primerno. Časa pa ima dovolj za obujanje spominov.​
Kot Primož Roglič
»Najprej sem bil smučarski skakalec, doma sem iz Dola pri Ljubljani,« začne Janez, ki pravi, da je tekel tudi na smučeh. Da je to zelo priljubljen šport, spomni pa na svojo rojakinjo Petro Majdič. »Ko sem bil mlad, ni bila praksa, da si 12 mesecev treniral en šport. Ker so bile močne in mrzle zime, sem pol leta skakal ali tekel, drugo polovico pa kolesaril, sprva pri domačem klubu Jub Dol, potem pa ljubljanskem Rogu,« nadaljuje. Pri 14 letih se je polomil na 90-metrski skakalnici v Planici, težje jo je skupil gleženj. »Nekako sem se sestavil, s pomočjo kolesarjenja pa sem pozdravil poškodbo gležnja,« nam pove in zaupa, da potem ni več skakal, njegov rekord pa je ostal 73 metrov. Povsem se je posvetil kolesarstvu. Tako kot današnji as Primož Roglič!

Za njegove Dolenjce

Sprva pri mladincih, potem sezono pri članih. Ker je bil sedmi oz. osmi kolesar ekipe, je moral hoditi v službo, delal je pri EnergoInvestu v Črnučah, kjer so mu šli precej na roke, da je lahko treniral in dirkal. Pa ni šlo dolgo tako. Vmes se je zaljubil, saj je v vasi Dol stanovala brhka študentka iz Dolenjske. Pri 23 letih sta se poročila, Janez pa se je preselil v Novo mesto, sprva je delal v Novotehni, potem na Agenciji za šport Novo mesto. »Novomeški kolesarji so vedeli, da imam dekle iz Novega mesta. Že prej smo bili prijatelji z Zrimški, Veharjem,« pravi Jagodic, ki spomni, da je bil novomeški klub takrat precej reven. Imeli so stara kolesa.

»Čakali so me, da pridem iz Ljubljane. Vedno sem jim kaj prinesel! Zvone Zanoškar iz Roga me je imel rad, tudi v skladišče Roga mi je dovolil. Sam pa sem rekel, da moram nekaj nabrati za moje Dolenjce. Nekaj je bilo rabljenega, vmes se je našlo kaj novega,« se spominja Janez, ki je kmalu začel delati v mlajših klubskih selekcijah. Vesel je, ker mu je uspelo, da je v klub spet vrnil Jožeta Majesa, ki je bil po njegovih besedah velika avtoriteta za tukajšnje sponzorje. »Jože je bil napadalec. Če mu niso v podjetju dali sredstev za kolesarje, se ga niso rešili. Počasi smo rinili dalje, začetki pa so bili res težki. To so bili časi, ko se bil trener, šofer, ata, mama, maser in psiholog,« smeje se pristavi Janez. Pravi, da so ga naprej gnali dobri rezultati in prijateljstva, ki jih je stkal v teh letih. Pohvali se, da je imel vedno nadarjene mlajše selekcije, kjer so se kalili Sandi Papež, Srečko Glivar, Jože Smole, Gorazd Štangelj, Uroš Murn, Bogdan Fink, Martin Derganc, Boštjan Mervar, Jure Zrimšek, Tomaž Nose. Nekaj let je sodeloval s slovensko mladinsko reprezentanco in se udeležil trinajstih svetovnih prvenstev. Z Bogdanom Finkom je leta 1990 osvojil prvo medaljo na mladinskem svetovnem prvenstvu v Angliji. »Saj sem bil tudi selektor, pa sem po letu dni odstopil in ostal trener. Če si selektor, moraš biti pri koritu in moraš tudi kaj prinesti. To mesto sem prepustil Matjažu Zanoškarju, ki je bil iz Roga, kjer so imeli vedno polno skladišče,« pove sila racionalni Janez.

S potnim listom mislil resno

»Vsi tile so bili pravi kampeljci, bili smo strah in trepet po Evropi. Naj si bo kot klubska ekipa ali kot reprezentanca, kjer se nam je pridružil še Tadej Valjavec. Ko so me tuji trenerji zagledali, jim je bilo jasno, slišati pa je bilo takole: evo, prišel je bandito s svojo ekipo, spet ne bo nič ostalo za nas,« smeje se pove Janez, ki še razkrije, da so po zmagah in uspehih v Italiji praviloma posebno za dolenjske kolesarje odpirali eno od trgovin v Novi Gorici, kjer so fantje porabili nagrade, ki so jih privozili. Iz Italije izvira tudi resnična anekdota, ko se je sredi dirke pripeljal eden od dolenjskih kolesarjev in dejal, da ne more več, da bi kar odstopil. Janez mu je pod nos nemudoma pomolil potni list in dejal, naj najde prvi smerokaz za Koper oz. Slovenijo. Če bo prej doma, dobro, sicer pa se srečajo na poti domov. Očitno je to fanta predramilo, hitro se je vrnil v glavnino in uspešno končal dirko. Po njej je Janez fantu še enkrat zatrdil, da je mislil smrtno resno, nam pa je razkril, da je imel v rokah svoj, ne pa kolesarjev potni list. Vesel je, ker so v Češči vasi pri Novem mestu končno sanirali velodrom.


»Žalosten pa sem, ker je moral najprej vse hudič vzeti. Prejšnji župani so se nekaj trudili, a so bili bolj nakladači s preveč lobiji okoli sebe. Sedanji župan Gregor Macedoni pa je držal besedo, za kar sem mu čestital na dirki v Gaberju,« pove Janez, ki je ob koncu trenerske kariere vodil tudi žensko ekipo. Vse, kar je počel, je delal z dobro voljo in pravim človeškim čutom. Tudi zato danes ne manjka številnih, ki so mu za vse hvaležni!