LJUBNO
S splavom čez šestmetrski jez
Na Ljubnem izpeljali 60. flosarski praznik. Za novega splavarja krstili Lovra Podlesnika Petočkega.
Odpri galerijo
Prvič po 59 letih so Ljubenci zaradi koronavirusa improvizirali flosarski praznik, prvič pa so tudi uradno s flosom prepluli šest metrov visok Kolenčev jez na Savinji. V vseh šestih desetletjih so ostali zvesti izdelavi in vdiranju splava, splavljanju po tokrat bolj vodnati reki, krst zelenca pa so opravili skoraj sredi planine pod Terskimi pečmi. V slabem vremenu so v dogovoru z Martinom Drobežem na Grilovem placu okronali vsestranskega 40-letnega Lovra Podlesnika Petočkega, ki je postal že več kot 60. izprašani ljubenski flosar.
O njem in njegovih flosarjih je eden slavnejših evropskih splavarjev, ljubenski višji flosar Martin Juvan Čuks, dejal, da so to vrli možje, ki so prevzeli odgovornost do nevarnega dela ter kulturno-etnografskega izročila, in poroki, da se bo flosarska tradicija v Zgornji Savinjski dolini ter drugod po Sloveniji nadaljevala. »Imamo odgovornost do naših prednikov, ki so s trdim in nevarnim delom omogočali življenje, rezali kruh, ko so po vodni poti splavljali ter prodajali les iz naše doline na Hrvaško, v Srbijo ter dolvodno v Podonavju. Je pa obujanje tega nekdanjega dela pred furmani in šoferji nekaj tako plemenitega, da še stari terci ne damo reči, da bi povsem izpustili vajeti. Skupaj smo tako zares enotni in dajemo navdih kleni mladeži, ki se pridruži že nekaj let, preden dozorijo v kandidate za zrelega flosarja. Prav ponosen sem nanje, saj vem, da bodo ponosni nosili flosarske drogove, štrike in flosarske drot-klešče.«
Ob nedeljskem dogodku je župan Franjo Naraločnik, flosar z evropskimi izkušnjami in mednarodno licenco iz splavarstva, povedal: »Spoštujemo ukrepe države in zdravstvenega koordinatorja za zaustavitev korone, zato smo odpovedali vse spremljajoče prireditve ter množično veseljačenje. Tudi vdiranje in splavitev flosa s krstom mladega flosarja smo izvedli v ožjem krogu.« Obenem je izrazil upanje na boljše zdravstvene razmere prihodnje leto, ki bodo omogočile 61. flosarski bal v kompletu. Začelo se je s petkovim vezanjem lesenih plohov v flos, ko je v sopari vsem flosarjem in mladim zanesenjakom curljal pot, da so se oblečeni hladili v reki. V nedeljo popoldne je nad povišano gladino po jutranji močni plohi lebdela meglica, kot pred sto in več leti, ko se je kadilo iz ledeno mrzle vode snežnice in so se flosarji odpravljali na rajžo do Save in naprej do Roglce. V dežju so krepki možje z nekaj fanti usmerjali flos z vesloma proti obnovljenemu Kolenčevemu jezu na Savinji. Ni šlo brez zapletov, saj je manjša neizkušenost botrovala trku ob skale in druge ovire. A je po možatem ukrepanju prvi krmaniž Čuks le pripeljal več kubikov rezanega lesa in povezanih prizem do točke, ko je bilo potrebno hitro, odločno in pravilno ukrepanje. Neizkušene golobradce je s komando »v vodo« obvaroval pred padcem in morebitnim lomljenjem kosti. Štirje najbolj izkušeni, med njimi tudi edini flosar župan Naraločnik, so obvladali več kot poldrugo tono težak splav in ga spretno usmerili čez jez. Mogočen čof se je izgubljal v šumenju brzic skoz podij jezu, rjavkasta voda je zalila posadko, a se je vse srečno izteklo.
Ko so flosarji v bližnji ribiški koči za silo posušili mokra oblačila, so se preselili na najlepšo možno lokacijo, prvič po vseh desetletjih zunaj prireditvenega prostora Vrbje. Ekipa Flosarskega društva ter TD Moj kraj Ljubno ob Savinji je odločila, da tokrat opravi krst zelenca skoraj na domačiji Petočkega Lovra. »Ta si je pa zaslužil tak cahn,« je ogovoril varovanca boter Darko Ermenc in ga čvrsto stisnil za premočena ramena in mu stal ob strani, dokler so se v starešinskem svetu posvetovali ob merici rdečega vina. Ko je kandidat prestal skušnje, je pristopil sv. Miklavž z obrednimi pomočniki, odmolil potrebne levite in izvabil zaobljubo Lovra Podlesnika. »In tako je bilo doslej in bo poslej ter vselej po flosarskih postavah, amen!« Skozi mlinarsko rešeto se je iz škafa ulila mrzla studenčnica na novega flosarja, ki si je življenje povrnil iz litrskega krigla. Sledila je flosarska himna. Ljubenci so veselo sprejeli medse zapečenega kmeta, tehnika gradbeništva, vsestranskega mojstra, samskega mladeniča, ki se je premočen do kože oziral za fletnim dekletom za čas, ko bo odšel na rajžo.
O njem in njegovih flosarjih je eden slavnejših evropskih splavarjev, ljubenski višji flosar Martin Juvan Čuks, dejal, da so to vrli možje, ki so prevzeli odgovornost do nevarnega dela ter kulturno-etnografskega izročila, in poroki, da se bo flosarska tradicija v Zgornji Savinjski dolini ter drugod po Sloveniji nadaljevala. »Imamo odgovornost do naših prednikov, ki so s trdim in nevarnim delom omogočali življenje, rezali kruh, ko so po vodni poti splavljali ter prodajali les iz naše doline na Hrvaško, v Srbijo ter dolvodno v Podonavju. Je pa obujanje tega nekdanjega dela pred furmani in šoferji nekaj tako plemenitega, da še stari terci ne damo reči, da bi povsem izpustili vajeti. Skupaj smo tako zares enotni in dajemo navdih kleni mladeži, ki se pridruži že nekaj let, preden dozorijo v kandidate za zrelega flosarja. Prav ponosen sem nanje, saj vem, da bodo ponosni nosili flosarske drogove, štrike in flosarske drot-klešče.«
8 metrov je bil dolg splav.
Ob nedeljskem dogodku je župan Franjo Naraločnik, flosar z evropskimi izkušnjami in mednarodno licenco iz splavarstva, povedal: »Spoštujemo ukrepe države in zdravstvenega koordinatorja za zaustavitev korone, zato smo odpovedali vse spremljajoče prireditve ter množično veseljačenje. Tudi vdiranje in splavitev flosa s krstom mladega flosarja smo izvedli v ožjem krogu.« Obenem je izrazil upanje na boljše zdravstvene razmere prihodnje leto, ki bodo omogočile 61. flosarski bal v kompletu. Začelo se je s petkovim vezanjem lesenih plohov v flos, ko je v sopari vsem flosarjem in mladim zanesenjakom curljal pot, da so se oblečeni hladili v reki. V nedeljo popoldne je nad povišano gladino po jutranji močni plohi lebdela meglica, kot pred sto in več leti, ko se je kadilo iz ledeno mrzle vode snežnice in so se flosarji odpravljali na rajžo do Save in naprej do Roglce. V dežju so krepki možje z nekaj fanti usmerjali flos z vesloma proti obnovljenemu Kolenčevemu jezu na Savinji. Ni šlo brez zapletov, saj je manjša neizkušenost botrovala trku ob skale in druge ovire. A je po možatem ukrepanju prvi krmaniž Čuks le pripeljal več kubikov rezanega lesa in povezanih prizem do točke, ko je bilo potrebno hitro, odločno in pravilno ukrepanje. Neizkušene golobradce je s komando »v vodo« obvaroval pred padcem in morebitnim lomljenjem kosti. Štirje najbolj izkušeni, med njimi tudi edini flosar župan Naraločnik, so obvladali več kot poldrugo tono težak splav in ga spretno usmerili čez jez. Mogočen čof se je izgubljal v šumenju brzic skoz podij jezu, rjavkasta voda je zalila posadko, a se je vse srečno izteklo.
Ko so flosarji v bližnji ribiški koči za silo posušili mokra oblačila, so se preselili na najlepšo možno lokacijo, prvič po vseh desetletjih zunaj prireditvenega prostora Vrbje. Ekipa Flosarskega društva ter TD Moj kraj Ljubno ob Savinji je odločila, da tokrat opravi krst zelenca skoraj na domačiji Petočkega Lovra. »Ta si je pa zaslužil tak cahn,« je ogovoril varovanca boter Darko Ermenc in ga čvrsto stisnil za premočena ramena in mu stal ob strani, dokler so se v starešinskem svetu posvetovali ob merici rdečega vina. Ko je kandidat prestal skušnje, je pristopil sv. Miklavž z obrednimi pomočniki, odmolil potrebne levite in izvabil zaobljubo Lovra Podlesnika. »In tako je bilo doslej in bo poslej ter vselej po flosarskih postavah, amen!« Skozi mlinarsko rešeto se je iz škafa ulila mrzla studenčnica na novega flosarja, ki si je življenje povrnil iz litrskega krigla. Sledila je flosarska himna. Ljubenci so veselo sprejeli medse zapečenega kmeta, tehnika gradbeništva, vsestranskega mojstra, samskega mladeniča, ki se je premočen do kože oziral za fletnim dekletom za čas, ko bo odšel na rajžo.