GMAJNICE
S Srečo na vrvici odprli živalsko zavetišče (FOTO)
Nove prostore na Gmajnicah so urejali tri leta. Podelili priznanja Zavetišča Ljubljana.
Odpri galerijo
Živali imajo izjemno udobje.
Minuli četrtek smo zaznamovali svetovni dan psov, 8. avgusta pa se vsako leto spomnimo mačk. »In težko bi praznovali lepše kot z zaključkom gradnje novega kompleksa Zavetišča za zapuščene živali Ljubljana,« je povedala direktorica Živalskega vrta Ljubljana Barbara Mihelič.
»Dneva želita spomniti predvsem na prispevek, ki ga imajo psi in mačke v našem življenju že tisočletja, pa tudi na našo odgovornost zanje. Nanje lahko računamo pri varovanju, delu, spremljanju in reševanju, predvsem pa so postali naši nepogrešljivi družabniki. V Ljubljani je registriranih kar 24.000 psov, še mnogo več pa je drugih hišnih živali, ki sobivajo z nami.«
V ljubljanskem zavetišču, ki spada pod Živalski vrt Ljubljana, so ponosni na nove, udobne in sodobne prostore, še veliko bolj pa na dejstvo, da je novo Zavetišče Ljubljana zaživelo kot središče, ki povezuje in zbližuje vse, pripravljene prispevati k lepši prihodnosti hišnih živali. Miheličeva dodaja, da je do tega vodilo dva milijona prevoženih kilometrov, 35.000 živalskih zgodb, šest let načrtovanja in tri leta gradnje.
V Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana na Gmajnicah so z odprtjem zavetišča za mačke zaokrožili gradnjo novega kompleksa, ki je trajala dobri dve leti. Z odprtjem so tudi sklenili projekt, ki se je iz prvih zasilnih prostorov in gradbišča v dveh letih prelevil v sodobno zavetišče.
Odprtje so začeli s pesmijo Sreča na vrvici v izvedbi Alenke Godec in počitnikarjev, na katero se je navezala tudi direktorica Barbara Mihelič v pozdravnem nagovoru. Tjaram dadam, zlat je ta dan, poje pesem. Miheličeva je izpostavila, da je ta dan res zlat iz številnih razlogov: »Nobene zlate medalje ne dobimo za nekaj povprečnega, za enkraten trud. Ta dan je zlat zato, ker se je bilo zanj treba potruditi, dolgo časa, ker so zmagali velika želja, volja, dobra komunikacija in sodelovanje številnih, četudi zelo različnih ljubiteljev živali.«
Ta dogodek pa so posvetili predvsem vsem zaslužnim za njegovo novo poslanstvo. »Danes tu stojim jaz, vendar zastopam številne, ki jih danes ni tukaj, zato čutim veliko odgovornost, spoštovanje in čast,« je dodala Miheličeva. »Lahko povem, da nikoli ne trkamo zaman, da nikoli ne naletimo na gluha ušesa, da smo obdani z ljudmi, ki nam pomagajo, nas bodrijo in iščejo poti, kako bi lahko prispevali. Posebej pa bi izpostavila tri, ki so prejeli tudi najvišje priznanje Zavetišča Ljubljana. Pri nas ste pustili svojo sled: načelnica oddelka za kulturo MOL mag. Mateja Demšič, podžupan prof. Janez Koželj in župan Zoran Janković.«
Zanimivo je, da sta ZOO in zavetišče v okviru ljubljanske mestne uprave v pristojnosti oddelka za kulturo, to pa se na prvi pogled zdi nenavadna postojanka za skrb za živali, prav tako skrb zanje ni samoumevna vsebina strategije razvoja kulture. In vendar se je vse to zgodilo pod Demšičevo, ki je s tem prispevala neizbrisljivo sled in ta precej posebni zavod vzela za svojega. Od začetka bivanja na tem oddelku so prispeli v podporno okolje, ki jim je vedno ponudilo spodbudo in podporo. Drug od drugega so se veliko učili in naučili. Našli so svoje mesto v povezovanjih v okviru skupnostnih projektov kulture, pedagoških vsebinah, ki skozi umetnost nagovarjajo skrb za živali in okolje, intenzivno so se vključili v delo z mladimi in otroki.
Na Gmajnicah smo lahko slišali, da je podžupan Koželj že več kot desetletje vlagal napore, da so se v mestu in zavetišču lotili tako zahtevnega projekta. »Njegova podpora in energija sta bili in sta še neprecenljivi. Človek, ki je bil z vizijo, da je tak objekt mogoč, inspiracija za vse nas. Hvaležni smo mu mi kot tudi naši kosmati prebivalci, ki so v svojih nesrečnih okoliščinah vendarle pristali na mehkem – v našem zavetišču,« je dejala Miheličeva.
»Preden kakšno rečemo o županu, najprej povejmo, da je podpornik živali,« smo slišali. »Zakaj je tako pomembno, da župan verjame v takšne projekte? Zato ker imajo ključno besedo v skrbi za zapuščene živali v Sloveniji prav lokalne skupnosti oziroma župani in županje. Glede na zakonodajo se odločajo, koliko časa življenja je ostalo zavetiškim mačkam in psom. Zato imamo v Ljubljani zavetišče, ki ponuja varen, začasen dom, dokler žival ne dobi posvojitelja, skrbnika. Naš župan razume, kaj pomeni rehabilitirati neželene izkušnje zapuščene živali in jo pripraviti na sprejem v novo družino. Nimamo samo zavetišča, imamo tudi pasje parke, pasje smetnjake, skrbimo za tisoče prostoživečih mačk. Živali so zanj pomembni someščani, zato smo danes kot tudi vedno zelo, zelo ponosni nanj in na njegovo ekipo sodelavcev in sodelavk.«
Vodja Zavetišča Ljubljana Marko Oman pravi, da bo zdaj delo zavetišča lahko še bolj usmerjeno v preventivo: »Do nedavnega sem trdil, da je idealno zavetišče prazno zavetišče. Danes si želim, da novi, sodobni prostori nikoli ne bi bili prazni, da bi bili polni veselja in radosti otrok in živali, da bi živali tako kot otroci k nam hodili na počitnice in v šolo.«
Alenka Godec in počitnikarji zavetišča so odprtje začeli z znano pesmijo.
»Dneva želita spomniti predvsem na prispevek, ki ga imajo psi in mačke v našem življenju že tisočletja, pa tudi na našo odgovornost zanje. Nanje lahko računamo pri varovanju, delu, spremljanju in reševanju, predvsem pa so postali naši nepogrešljivi družabniki. V Ljubljani je registriranih kar 24.000 psov, še mnogo več pa je drugih hišnih živali, ki sobivajo z nami.«
V ljubljanskem zavetišču, ki spada pod Živalski vrt Ljubljana, so ponosni na nove, udobne in sodobne prostore, še veliko bolj pa na dejstvo, da je novo Zavetišče Ljubljana zaživelo kot središče, ki povezuje in zbližuje vse, pripravljene prispevati k lepši prihodnosti hišnih živali. Miheličeva dodaja, da je do tega vodilo dva milijona prevoženih kilometrov, 35.000 živalskih zgodb, šest let načrtovanja in tri leta gradnje.
V Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana na Gmajnicah so z odprtjem zavetišča za mačke zaokrožili gradnjo novega kompleksa, ki je trajala dobri dve leti. Z odprtjem so tudi sklenili projekt, ki se je iz prvih zasilnih prostorov in gradbišča v dveh letih prelevil v sodobno zavetišče.
Zapela Alenka Godec
Odprtje so začeli s pesmijo Sreča na vrvici v izvedbi Alenke Godec in počitnikarjev, na katero se je navezala tudi direktorica Barbara Mihelič v pozdravnem nagovoru. Tjaram dadam, zlat je ta dan, poje pesem. Miheličeva je izpostavila, da je ta dan res zlat iz številnih razlogov: »Nobene zlate medalje ne dobimo za nekaj povprečnega, za enkraten trud. Ta dan je zlat zato, ker se je bilo zanj treba potruditi, dolgo časa, ker so zmagali velika želja, volja, dobra komunikacija in sodelovanje številnih, četudi zelo različnih ljubiteljev živali.«
Ta dogodek pa so posvetili predvsem vsem zaslužnim za njegovo novo poslanstvo. »Danes tu stojim jaz, vendar zastopam številne, ki jih danes ni tukaj, zato čutim veliko odgovornost, spoštovanje in čast,« je dodala Miheličeva. »Lahko povem, da nikoli ne trkamo zaman, da nikoli ne naletimo na gluha ušesa, da smo obdani z ljudmi, ki nam pomagajo, nas bodrijo in iščejo poti, kako bi lahko prispevali. Posebej pa bi izpostavila tri, ki so prejeli tudi najvišje priznanje Zavetišča Ljubljana. Pri nas ste pustili svojo sled: načelnica oddelka za kulturo MOL mag. Mateja Demšič, podžupan prof. Janez Koželj in župan Zoran Janković.«
Direktorica ZOO Ljubljana Barbara Mihelič (levo) je priznanje izročila vodji oddelka za kulturo MOL mag. Mateji Demšič, ob njej vodja zavetišča Marko Oman.
Zanimivo je, da sta ZOO in zavetišče v okviru ljubljanske mestne uprave v pristojnosti oddelka za kulturo, to pa se na prvi pogled zdi nenavadna postojanka za skrb za živali, prav tako skrb zanje ni samoumevna vsebina strategije razvoja kulture. In vendar se je vse to zgodilo pod Demšičevo, ki je s tem prispevala neizbrisljivo sled in ta precej posebni zavod vzela za svojega. Od začetka bivanja na tem oddelku so prispeli v podporno okolje, ki jim je vedno ponudilo spodbudo in podporo. Drug od drugega so se veliko učili in naučili. Našli so svoje mesto v povezovanjih v okviru skupnostnih projektov kulture, pedagoških vsebinah, ki skozi umetnost nagovarjajo skrb za živali in okolje, intenzivno so se vključili v delo z mladimi in otroki.
Živali so pomembni someščani
Na Gmajnicah smo lahko slišali, da je podžupan Koželj že več kot desetletje vlagal napore, da so se v mestu in zavetišču lotili tako zahtevnega projekta. »Njegova podpora in energija sta bili in sta še neprecenljivi. Človek, ki je bil z vizijo, da je tak objekt mogoč, inspiracija za vse nas. Hvaležni smo mu mi kot tudi naši kosmati prebivalci, ki so v svojih nesrečnih okoliščinah vendarle pristali na mehkem – v našem zavetišču,« je dejala Miheličeva.
Podžupan MOL Janez Koželj je aktivno sodeloval pri projektu.
»Preden kakšno rečemo o županu, najprej povejmo, da je podpornik živali,« smo slišali. »Zakaj je tako pomembno, da župan verjame v takšne projekte? Zato ker imajo ključno besedo v skrbi za zapuščene živali v Sloveniji prav lokalne skupnosti oziroma župani in županje. Glede na zakonodajo se odločajo, koliko časa življenja je ostalo zavetiškim mačkam in psom. Zato imamo v Ljubljani zavetišče, ki ponuja varen, začasen dom, dokler žival ne dobi posvojitelja, skrbnika. Naš župan razume, kaj pomeni rehabilitirati neželene izkušnje zapuščene živali in jo pripraviti na sprejem v novo družino. Nimamo samo zavetišča, imamo tudi pasje parke, pasje smetnjake, skrbimo za tisoče prostoživečih mačk. Živali so zanj pomembni someščani, zato smo danes kot tudi vedno zelo, zelo ponosni nanj in na njegovo ekipo sodelavcev in sodelavk.«
24.000psov je registriranih v Ljubljani.
Vodja Zavetišča Ljubljana Marko Oman pravi, da bo zdaj delo zavetišča lahko še bolj usmerjeno v preventivo: »Do nedavnega sem trdil, da je idealno zavetišče prazno zavetišče. Danes si želim, da novi, sodobni prostori nikoli ne bi bili prazni, da bi bili polni veselja in radosti otrok in živali, da bi živali tako kot otroci k nam hodili na počitnice in v šolo.«
