S starimi traktorji in fički na ričet in flancate (FOTO)

Dragočajna je vas, razpotegnjena med polji in reko Savo, leži pa malo pred Zbiljskim jezerom. Severno od vasi so še Moše tik ob hidroelektrarni Mavčiče. Krajani obeh vasi radi sodelujejo v Turističnem društvu Dragočajna-Moše, posebnost njihovega povezovanja in delovanja pa je vsakoletni Slovenski dan.

Marija Govekar (levo) in Zdenka Gašperlin sta ponudili pecivo iz beljakov in orehov.

To je prav posebna prireditev, kakršne skorajda ne bomo našli drugje v Sloveniji. Recept je preprost in preizkušen. Z ogromno dobre volje ter zagnanim delom gospodinj in gospodinjcev jim uspe pripraviti lokalne jedi, pecivo in druge dobrote, vse to pa brezplačno ponudijo obiskovalcem, ki v Dragočajno pridejo od blizu in daleč. K temu dodajo še pečen kostanj, nekaj stojnic in starodobno tehnično dediščino, med drugim stare traktorje, ter ravno pravo mero kulturnega programa. Letos so v tem imeli glavno besedo Cerkljanski gavnarji. Če imajo srečo z vremenom, kakršno so imeli minulo nedeljo, je uspeh zagotovljen.

Irena Smole je pripravila polento in belo kavo.

Dvakrat so ga preložili

Marješka Pehta je sicer Vanja Ločniškar.

»Letos smo morali Slovenski dan v Dragočajni zaradi slabega vremena in deževja kar dvakrat preložiti, tako da smo ga lahko izpeljali šele sredi oktobra,« sta v en glas povedala Valči in Miloš Jenko, ki sta nas pozdravila na vstopni stojnici in ponujala nekaj tekočega za začetek, od znamenitih limonc do viljamovke. Ne preveč, ravno toliko, da so se v nedeljskem dopoldnevu prebudile brbončice vseh tistih, ki so se ustavili v vasi na levem bregu Save.

Predsednik Jure Žitnik se je v svojem nagovoru zahvalil vsem članicam in članom društev iz njihove okolice, ki so po svoje prispevali, da je Slovenski dan uspel. Pohvalil je tudi številne sponzorje, ki so pomagali društvu pri pripravi tega zdaj že tradicionalnega dogodka: »Naše turistično društvo je bilo ustanovljeno leta 1973 in trenutno je v njem več kot 110 članov. Ti uresničujejo skupne interese na področju razvoja turizma, ohranjanja ljudskih običajev in kulturne dediščine, predvsem pa se povezujejo v prijetnem druženju ob naših aktivnostih. Društvo skrbi za urejenost sprehajalnih poti in vsako leto organizira različne prireditve, ki jih z veseljem obiščejo tako domačini kot tudi obiskovalci od drugod. Najbolj znana prireditev je Slovenski dan, ki se dogaja v naravnem okolju vasi. Pri izvedbi sodelujejo prebivalci obeh vasi in se trudijo, da jedi, značilne za ta okoliš, ne bi utonile v pozabo. Prireditev je priložnost za izmenjavo receptov, vse jedi pa je mogoče tudi poskusiti. Doslej smo jo pripravili na začetku poletja, pred tremi leti pa smo se odločili za jesen.«

Na kmetiji Mis iz Zavrha pod Šmarno goro se ukvarjajo s predelavo mleka.

Na bogato obloženih stojnicah so se kar same ponujale dobrote domačih gospodinj, ki so v minulih dneh cvrle in pekle potice, piškote, flancate, rolade in še kaj. Marija Govekar je mislila tudi na tiste, ki ne smejo uživati jedi z glutenom, saj je pripravila prav posebno pecivo. »Ko sem delala flancate, sem uporabila le rumenjake, beljaki pa so ostajali,« je povedala. »V te sem zamešala zmlete orehe in vse to dala v model ter spekla. Tako je nastalo okusno pecivo, ki je primerno za občutljive za gluten. Pa še beljake sem uspešno porabila.«

Najmlajši so postregli šmoren.

Kava iz proje kot v otroštvu

Iz Šenčurja do Dragočajne ni daleč. Šenčurjani so s seboj pripeljali kaj drugega kot njihovo kulinarično značilnost, saj so pripravili pražen ali tenstan krompir. Svojega recepta za zares okusno dobroto ne skrivajo, saj so ga javno objavili kar na svoji stojnici. Najprej so v veliki ponvi na svinjski masti pražili na drobno sesekljano čebulo, da je dišalo daleč naokoli. Dodali so še na lističe narezan kuhan krompir, sol in ocvirke.

V kotlu se je kuhal krompirjev golaž.

Irena Smole iz bližnje Valburge je obiskovalcem ponudila nekaj, kar je mnoge popeljalo v otroška leta. »Odločila sem se za polento, zabelila sem jo z ocvirki in narezala na primerno velike kose. Skuhala sem še belo kavo, tako, kakršno smo pili, ko smo bili še otroci, torej iz proje in cikorije. Seveda sem jo tudi malo sladkala in ji dodala mleko.«

Obiskovalce so zabavali Cerkljanski gavnarji.

Marješka Pehta je prav posebna in prijazna gospa, ki je sicer Vanja Ločniškar. Prihaja iz Turističnega društva Žlebe-Marjeta, ki deluje že skoraj 20 let. »V tem obdobju se je pojavila Marjeta, ker imamo več zgodbic o Žlebeh in Polhograjcih, ki jih lahko povemo obiskovalcem,« je pojasnila Vanja. »Jaz sem prevzela vlogo Pehte, da ljudi ozaveščam o lepi in zeleni naravi, poleg tega jih podučimo o tem, da si iz narave lahko marsikaj pridobijo. In da ne delajo škode, kar je zelo pomembno. Že moji babica in mami sta se ukvarjali s podobno dejavnostjo, to je z nabiranjem in gojenjem rastlin za čaj. Doma nismo nikoli kupovali čaja.«

Trije starodobniki iz Kragujevca.

Čisto na koncu dolge vrste stojnic so se v kotlih kuhale domače in znamenite jedi, med drugim vampi, krompirjev golaž in ješprenj oziroma ričet. Ko je v bližnji cerkvi odbilo dvanajstkrat, so se marsikomu že cedile sline. A čisto malo je bilo treba še počakati. »Ričet se bo kuhal kakšne štiri ure,« nam je ob koncu obiska povedal Mihael Žitnik. Zaupal nam je še recept in predvsem, katere začimbe dajo ričetu pravi okus. 

Otroci obožujejo stare traktorje.