GORSKI REŠEVALCI
S suhimi nogami čez Ljubljanico
Na mednarodni vaji vodnikov reševalnih psov tudi tirolska žičnica. Postavil jo je GRS Ljubljana, dolga je bila okrog 50 metrov.
Odpri galerijo
Tirolsko žičnico so ljubljanski gorski reševalci postavili v manj kot pol ure.
LJUBLJANA – Naše glavno mesto je bilo prizorišče mednarodne vaje vodnikov reševalnih psov, na kateri je sodelovalo 23 ekip iz Nemčije, Avstrije, Italije, Hrvaške in Slovenije. V vsaki je bila trojica vodnikov reševalnih psov, vsak pa je imel ob sebi še svojega najbolj zvestega prijatelja, tistega na štirih tačkah.
Ekipe so morale opraviti štiri reševanja v ruševinah, tri iskanja v naravi, opravili so zahtevno dajanje prve pomoči, dva pohoda s psi ter vožnjo vodnikov in psov po Ljubljanici, kot najbolj atraktivna pa se je izkazala uporaba vrvne tehnike. Gre za prečkanje reke z uporabo vrvi tako za vodnike kot tudi njihove pse.
Delo je potekalo neprekinjeno 30 ur, v tem časovnem obdobju so morali tekmovalci opraviti 12 nalog in pri tem pokazati znanje timskega dela, taktičnega načrtovanja, usklajevanja in potrpežljivosti. Čeprav je hudo naporno, gre za utečen sistem preizkusa ter tekmovanja, ki je v Ljubljani potekalo že 21. leto. Hkrati je to preizkus za Mestno občino Ljubljana za primer naravne nesreče, predvsem kako sprejeti in namestiti reševalne ekipe, ki bi prišle na pomoč iz tujine.
V Trnovem je bilo postavljeno delovišče, ki so ga pripravili člani postaje GRS Ljubljana. »Zadolženi smo bili za delovišče ob Ljubljanici, kjer smo postavili tako imenovano tirolsko žičnico,« je lokacijo opisal načelnik postaje GRS Ljubljana Branko Žorž. Tirolska žičnica je namenjena za premoščanje sotesk, rek, lahko se jo namesti med dve zgradbi. Sistem vrvi in vpenjal je priročen povsod tam, kjer je transport po zraku varnejši, krajši ali časovno hitrejši kot po tleh. Uporablja se lahko za prevoz tovora, reševalcev samih ali s ponesrečenim, lahko je le vmesna točka pri spustu ali dvigu v brezno, sotesko ali med dve zgradbi.
»Žičnico smo izdelali gorski reševalci. Člani ekip pa so morali s pravilnimi postopki uporabiti žičnico brez naše pomoči. Naša naloga je bilo le varovanje in hkrati nadzor nad postopki. Ta žičnica, ki je prečila Ljubljanico, je bila dolga okoli petdeset metrov in je lahko nosila po enega ali več reševalcev. Transport se je izvajal samostojno ali s psom, to je bila odločitev ekipe.«
»Na srečo smo prišli do delovišča, ki so ga opremili slovenski gorski reševalci v času, ko je bila na vrsti za prečkanje reke ekipa pred nami, in ko smo videli, da tirolska žičnica ponuja pravo varnost, smo se hitro otresli treme pred tem res zahtevnim delom vaje,« je dejala Stephanie Kirch iz Nürtingena, nemškega mesta iz dežele Baden-Württemberg: »Prvič kot moštvo Rdečega križa iz naše pokrajine sodelujemo pri tem preizkusu znanja in navdušeni smo nad Slovenijo. Srečujemo same dobre ljudi, veliko jih govori nemško, skoraj vsi pa angleško, zato pri komunikaciji ni nobenih težav. Že med vajo smo se pogovarjali med seboj in se odločili, da bomo del letošnjih poletnih prostih dni z našimi psi preživeli prav v Sloveniji.«
Kirscheva je z ekipo zasedla mesto na sredi končne razvrstitve, zmago so odnesli njeni rojaki iz sestava ASB München s 100-odstotnim številom najdenih oseb, tik za njo pa sta bila domače moštvo ERPS-1 in hrvaška ekipa HGSS-1 z 90 odstotki najdenih.
Tirolsko žičnico so ljubljanski gorski reševalci postavili v manj kot pol ure.
Ekipe so morale opraviti štiri reševanja v ruševinah, tri iskanja v naravi, opravili so zahtevno dajanje prve pomoči, dva pohoda s psi ter vožnjo vodnikov in psov po Ljubljanici, kot najbolj atraktivna pa se je izkazala uporaba vrvne tehnike. Gre za prečkanje reke z uporabo vrvi tako za vodnike kot tudi njihove pse.
Načelnik postaje GRS Ljubljana Branko Žorž FOTOGRAFIJE: Boštjan Fon
Delo je potekalo neprekinjeno 30 ur, v tem časovnem obdobju so morali tekmovalci opraviti 12 nalog in pri tem pokazati znanje timskega dela, taktičnega načrtovanja, usklajevanja in potrpežljivosti. Čeprav je hudo naporno, gre za utečen sistem preizkusa ter tekmovanja, ki je v Ljubljani potekalo že 21. leto. Hkrati je to preizkus za Mestno občino Ljubljana za primer naravne nesreče, predvsem kako sprejeti in namestiti reševalne ekipe, ki bi prišle na pomoč iz tujine.
Brez skrbi, v Ljubljanici se ni okopal nihče.
V Trnovem je bilo postavljeno delovišče, ki so ga pripravili člani postaje GRS Ljubljana. »Zadolženi smo bili za delovišče ob Ljubljanici, kjer smo postavili tako imenovano tirolsko žičnico,« je lokacijo opisal načelnik postaje GRS Ljubljana Branko Žorž. Tirolska žičnica je namenjena za premoščanje sotesk, rek, lahko se jo namesti med dve zgradbi. Sistem vrvi in vpenjal je priročen povsod tam, kjer je transport po zraku varnejši, krajši ali časovno hitrejši kot po tleh. Uporablja se lahko za prevoz tovora, reševalcev samih ali s ponesrečenim, lahko je le vmesna točka pri spustu ali dvigu v brezno, sotesko ali med dve zgradbi.
Naši gorski reševalci so le opazovali, delo so morale opraviti ekipe.
»Žičnico smo izdelali gorski reševalci. Člani ekip pa so morali s pravilnimi postopki uporabiti žičnico brez naše pomoči. Naša naloga je bilo le varovanje in hkrati nadzor nad postopki. Ta žičnica, ki je prečila Ljubljanico, je bila dolga okoli petdeset metrov in je lahko nosila po enega ali več reševalcev. Transport se je izvajal samostojno ali s psom, to je bila odločitev ekipe.«
»Na srečo smo prišli do delovišča, ki so ga opremili slovenski gorski reševalci v času, ko je bila na vrsti za prečkanje reke ekipa pred nami, in ko smo videli, da tirolska žičnica ponuja pravo varnost, smo se hitro otresli treme pred tem res zahtevnim delom vaje,« je dejala Stephanie Kirch iz Nürtingena, nemškega mesta iz dežele Baden-Württemberg: »Prvič kot moštvo Rdečega križa iz naše pokrajine sodelujemo pri tem preizkusu znanja in navdušeni smo nad Slovenijo. Srečujemo same dobre ljudi, veliko jih govori nemško, skoraj vsi pa angleško, zato pri komunikaciji ni nobenih težav. Že med vajo smo se pogovarjali med seboj in se odločili, da bomo del letošnjih poletnih prostih dni z našimi psi preživeli prav v Sloveniji.«
Kirscheva je z ekipo zasedla mesto na sredi končne razvrstitve, zmago so odnesli njeni rojaki iz sestava ASB München s 100-odstotnim številom najdenih oseb, tik za njo pa sta bila domače moštvo ERPS-1 in hrvaška ekipa HGSS-1 z 90 odstotki najdenih.
