S Tartinijem še korak bliže Salzburgu in Mozartu

PIRAN – Giuseppe Tartini je izhajal iz ene najuglednejših piranskih družin. Mama je bila Pirančanka, oče iz Firenc. Postal je javni beneški uslužbenec, kot solni pisar je imel nadzor nad piransko trgovino s soljo. Bil je tako premožen, da je celo občini posojal denar. Družina je imela številne posesti tudi v Strunjanu, kjer je v poletni vili Giuseppe preživljal mladost. Šolal se je pri piranskih minoritih, kjer je v cerkvi samostana sv. Frančiška družinska grobnica.

O Tartiniju se je spletlo veliko legend. Za svoj čas je bil namreč nadvse sodoben in celo revolucionaren. Bil je vsestranski intelektualec, ukvarjal se je z matematiko, fiziko, filozofijo, pravom, teologijo, literaturo. Kljub očetovi želji, da bi študiral teologijo, se je raje odločil za glasbo. V rani mladosti je šole obiskoval v Piranu in Kopru, nato je študiral in ustvarjal v Padovi, Assisiju, Benetkah, Pragi. Ni iskal svojemu stanu primerne partnerice, ampak si je za ženo v Padovi izbral svojo učenko. Ni imel otrok in je bil v Piranu bolj poredko. Skupaj z ženo sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi.

O Tartiniju kustosinja za umetnostno zgodovino in muzejska svetnica iz Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran Duška Žitko pravi: »Želimo si, da bi Piran zaživel kot mesto, v katerem se je rodil eden največjih glasbenikov, in da bi stopili na pot, na kateri se ga bo promoviralo ter doživljalo tako, kot je to v Salzburgu z Mozartom. Nenehno se nam vsiljuje ta primerjava in kot varuhinja Tartinijeve dediščine si želim, da bi tudi prihodnje leto, ko bo 250. obletnica Tartinijeve smrti, naredili še en korak k temu.«


Te in še druge podobno vznesene misli je bilo slišati na odprtju prenovljene Tartinijeve rojstne hiše in predstavitvi rezultatov projekta Kulturni turizem v znamenju Giuseppeja Tartinija. Občina Piran je namreč vodilna partnerica v tem projektu, ki je sofinanciran iz programa Interreg Italia–Slovenija. Ukvarja se s kulturno dediščino obmejnega območja, spodbuja njeno ohranjanje in promocijo ter je predvsem namenjen vlogi slavnega skladatelja Giuseppeja Tartinija, ki je usodno zaznamoval Piran.

Črtomir igra Giuseppeja

Njegova rojstna hiša na Tartinijevem trgu, v kateri domuje Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini, je izjemno pomemben spomenik. Skupnost je njen lastnik in v njej izvaja različne dejavnosti. Ko so jo med letoma 1985 in 1991 strokovno prenavljali, so v njej odkrili zanimive stenske poslikave. Pri delni prenovi objekta so veliko pozornosti namenili arhitekturni zgodovini, z investiranjem v infrastrukturo so izboljšali uporabnost za načrtovane dejavnosti, sodobna tehnologija z ekrani na dotik pa bo omogočala dostop do poljudnih in strokovnih raziskav ter informacij na spletu.

»Nekoč je bil tu samo sedež Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran, odslej pa bo tudi muzej, ki vodi skozi življenje in delo Tartinija. Želja je, da bi stavba postala stičišče glasbenikov in umetnikov, domačinov in gostov Pirana, skratka vseh ljubiteljev kulture, glasbe in dediščine. Tu si želimo v prihodnje master-classov, tu si želimo mladih,« je na odprtju povedala predsednica italijanske skupnosti v Piranu Manuela Rojac.

Nekdanje pisarne so tako postale dvorane za razstave in druge kulturne dogodke, na novo vzpostavljena muzejska pot pa vodi skozi tri nadstropja hiše in obiskovalcu približa življenje znamenitega Tartinija, ki je s svojim slogom vplival na številne evropske glasbenike, med drugim na Josepha Haydna in Wolfganga Amadeusa Mozarta.


Poleg njegovih številnih upodobitev, doprsnega kipa, posmrtne maske, njegovega črtalnika za risanje notnih črt, testamenta, matematičnih razprav s skicami in izračuni, razprav o glasbi in principih glasbene harmonije ter notnih zapisov njegovih del je seveda tam tudi Tartinijeva violina. Lahko bi rekli, da je najpomembnejši eksponat, saj ima čisto svojo sobo, poslikano z vedutami in cvetličnimi tihožitji. Kot je povedala Žitkova, bodo ljudje tam lahko ob pogledu nanjo prisluhnili in morda tudi malo pomeditirali ob zvokih te violine, na katero je igral Črtomir Šiškovič ob spremljavi Luce Ferrinija.

Violina je ena od treh, ki naj bi jih imel virtuoz, in kot kaže edina, ki se je ohranila oziroma za katero se nedvomno ve, da je bila njegova. Po dosedanjih spoznanjih je bila izdelana v 17. stoletju v znameniti delavnici Amatijev v italijanskem mestecu Cremoni. Ima certifikat, ki so ga Pirančani pridobili leta 1937 v Cremoni in potrjuje, da je dejansko ena od Tartinijevih violin.

V oporoki je vse svoje premoženje, tudi to violino, zapustil bratom in nečakom v Piranu. Violina je tako ostala v lasti družine Tartini, nato pa družine Vatta. Natančno ni znano, kdaj je zapuščina iz zasebnega lastništva prešla v skrbništvo Bibliotece Civica di Pirano oziroma mestne knjižnice Piran. Zanimivo je, da so tik pred drugo svetovno vojno violino skupaj s celotnim piranskim mestnim arhivom skrili in zazidali pod kamnito stopnišče občinske palače. Tam je bila sicer med vojno na varnem, a žal več let v vlažnem in povsem neustreznem prostoru. Ko so jo po vojni našli, je razpadala. V 50. letih je prišla v roke slovenskega mojstra za restavriranje glasbil in violinista, pedagoga ter goslarja Maksimiliana Skalarja. Drugič je bila restavrirana leta 1991, ko je občutljivo delo strokovno opravil Vilim Demšar, profesor violine s statusom goslarja umetnika. Tako danes ni le muzejski eksponat, temveč živ, aktiven inštrument, k igranju na katerega vsake toliko povabijo kakega vrhunskega violinista.