S temi besedami je Urška Klakočar Zupančič nagovorila polno dvorano

V Šoštanju je potekala državna proslava pred dnevom upora proti okupatorju. Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič je dejala, da se je ljudstvo z nastankom osvobodilne fronte združeno uprlo okupatorjem. Izpostavila je pomen sodelovanja politično različno mislečih in ocenila, da smo resnično svobodni le takrat, ko v človeku prepoznamo samo človeka.

Slavnostna govornica je povzela zgodovinska dejstva okupiranega ozemlja današnje Slovenije, ki so si ga razdelili štirje okupatorji, Nemci, Italijani, Madžari in Hrvati.

Pesmi, ki imajo močno sporočilno vrednost še danes

»Osvobodilna fronta kot politična organizacija, ki je združevala več politično različno mislečih frakcij, je oblikovala svoj program,« je dejala predsednica DZ. Njegove temeljne točke pa so po njenih besedah zarisale okvire vseslovenskega upora proti okupatorju, definirale izhodišče za združitev in osvoboditev slovenskega naroda, utemeljile preoblikovanje slovenske narodne zavesti, določile notranjo medsebojno lojalnost, enotnost in slogo med jugoslovanskimi narodi ter temelje za ljudsko demokracijo po koncu vojne.

»Pomemben politični program je žal Komunistična partija Slovenije razlagala po svoje, postopoma prevzemala pomembne položaje znotraj Osvobodilne fronte,« je povedala. S podpisom Dolomitske izjave leta 1943 pa so ji vodilno vlogo pod sloganom enotnosti priznali še skupina krščanskih socialistov in Sokoli, je dodala.

»Slovensko ljudstvo se je z nastankom Osvobodilne fronte združilo in skupaj uprlo vsem okupatorjem, ki so v drugi svetovni vojni zasedli in razkosali slovensko ozemlje, ki so ustrahovali, potujčevali in izseljevali ljudi, ki so zapirali in streljali talce ter grabili po slovenski zemlji,« je naštela.

Posebnost slovenskega upora, ki ga je definiralo narodnoosvobodilno gibanje, je bila gradnja ljudske oblasti, je izpostavila. »Medtem ko si je večina udeležencev osvobodilnega boja želela svobodnih in demokratičnih odnosov v novi državi, je nadzor nad gibanjem obdržala Komunistična partija, ki je po vojni prevzela oblast,« je zatrdila.

Kako pomemben je bil takratni upor in da je življenje osmišljeno samo v svobodni in prenovljeni domovini, so se zavedali vsi slovenski napredni misleci in kulturniki tistega časa, med njimi tudi Karel Destovnik - Kajuh, je poudarila na proslavi, ki je potekala v Kajuhovem rojstnem kraju Šoštanju.

Predsednica DZ je spomnila, da so za Kajuhom ostale njegove pesmi, izraz hrepenenja po družbeni spremembi in socialni pravičnosti, poziv k uporu, prepleten z ljubeznijo, družino in smrtjo.

Mnoge imajo močno sporočilno vrednost še danes in bodo odzvanjale tudi v prihodnje, je poudarila. »Vse dokler se bomo ljudje morali upirati, vse dokler nas bo združeval zunanji sovražnik, vse dokler narodna zavest ne bo dosegla višje stopnje zavedanja - da smo resnično svobodni le takrat, ko v človeku prepoznamo samo človeka,« je navedla. Govor je zaključila z recitacijo Kajuhove pesmi Ko človek bo človeka prepoznal.

Ganljive osebne zgodbe

Tudi sicer so bile Kajuhove pesmi rdeča nit proslave. Režiser in scenarist je bil Tomaž Letnar. Njegova dramska pripoved, ki so jo večinoma uprizorili mladi slovenski igralci, je temeljila na osebnih zgodbah v resničnih zgodovinskih okoliščinah in je s tem upor dvignila »nad ideološke interpretacije zgodovine na osebno in etično raven ter mu dala brezčasen pomen,« so ob napovedi proslave navedli v vladnem uradu za komuniciranje. Glasbeni gostje so bili med drugim sopranistka Sabina Cvilak, skupina Šank Rock, mešani pevski zbor Svoboda Šoštanj in pihalni orkester Zarja Šoštanj.

Proslave so se udeležili tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar, predsednik DS Marko Lotrič, več ministrov ter nekateri drugi vidni obrazi slovenskega političnega in družbenega življenja, medtem ko premierja Roberta Goloba ni bilo. V proslavi so sodelovali tudi zastavonoše in nosilci bojnih zastav veteranskih organizacij, Slovenske vojske in policije.

Dan upora proti okupatorju velja za spomin na dogodke 26. aprila 1941. Takrat so v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, Sokolov in kulturnih delavcev ustanovili protiimperalistično fronto. Uperjena je bila proti takratnim imperialistom, saj so vojno videli predvsem kot spopad imperialističnih sil. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 so kot Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF) pozvali Slovence k oboroženemu odporu proti okupatorju.

Kot dan ustanovitve OF se je sicer uveljavil 27. april, saj je vsaj 20 let po vojni veljalo, da je bil sestanek v Vidmarjevi vili 27. aprila. Do leta 1991 se je 27. april imenoval dan OF, z osamosvojitvijo Slovenije pa so ga preimenovali v dan upora proti okupatorju.