SPORNI KONJI
Sabla s čredo konj tarča inšpektorjev
Janez Sabolek skrbi za 50 konj, ki se pasejo tudi po gozdovih. Inšpekcijske službe in policija bi priseljencu na Krasu vzele konje.
Odpri galerijo
KOMEN – Že lep čas se na kraškem območju med Coljavo in Vojščico, kjer Janez Sabolek - Sabla na devetih lokacijah pase kar 50 konj, krešeta dva nasprotujoča si pogleda. Eden je tisti, ki pritrjuje Sabolekovemu početju – romantično živeti in skrbeti za konje –, drugi je tisti, ki Sablo obsoja, češ da je njegovih prostoživečih konjev že tako ali tako preveč in da takole razpuščeni kazijo kulturno krajino in pomenijo vse večjo grožnjo. Tik pred novim letom je eden od konj povzročil novo prometno nesrečo.
Težave kraških kmetov se zaradi te črede kopičijo že desetletje. Začelo se je, ko so se na pašnikih ob glavni cesti med Komnom in Branikom pasli konji, bili naj bi v lasti skupine kar premožnih Gorenjcev, ki so skrbeli, da se kraška pokrajina ni še naprej zaraščala. S tem so se krajani strinjali, ne pa tudi s pristopom lastnikov, ki so morali nazadnje zapustiti kraško okolje.
Po naključju ali ne je sočasno, leta 2010, iz Ljubljane s svojimi 18 konji na Kras pribežal legenda slovenskega alpinizma in jamarstva Janez Sabolek - Sabla. Pribežal tudi zato, ker mu je veterinarska inšpekcija v Ljubljani že močno dihala za ovratnik. Na Krasu je končno našel svoj mir, svojim konjem pa dodal še čredo, ki so jo zapustili Gorenjci. Vaščani so mu, da se ne zarašča, odstopili površine, na teh jih odtlej pase. Populacija je hitro narasla, zdaj ima za marsikoga že neobvladljivo čredo 50 konj. Sam nam je sicer navrgel, da se je rast črede ustavila: »Tretjina konj je tako ali tako starejših od dvajset let in bo kmalu poginila, lanski prirast je štel, na primer, tri žrebičke in dve kobilici.«
Z njegovimi konji vred imajo Saboleka nekateri že krepko čez glavo. Prepričani so, da je površina zemljišč znatno premajhna za tolikšno čredo, še več, menijo, da je Sabolek nagnjen k zbiranju konj; namesto da bi katerega oddal ali prodal, jih samo kopiči. Pred časom, ker naj bi opažali trpeče in shirane živali, so mu z veterinarske inšpekcije zagrozili z odvzemom živali. Pa se je znašel in je konje prepisal na člane takrat novoustanovljenega društva Venetika, čeprav je glavni oskrbnik živali še vedno on.
Inšpektorji ne odnehajo, samo lani so mu naprtili za 3000 evrov kazni.
Ko smo ga včeraj zmotili, je ravno odpiral najnovejšo pošto gozdarske inšpekcije. Med odpiranjem se je razgovoril še o kazni, ko so morali avgusta, če smo prav razumeli, trije slamnati lastniki njegovih konj, Jože Furlan, Srečko Marušič in Dejan Sivec, plačati vsak po 400 evrov kazni, saj je gozdarski inšpektor ob asistenci veterinarskega zasačil Sabolekove konje na paši v gozdu, to pa je prepovedano.
»Aha,« je v tistem vzkliknil Sabolek, ko je videl, kaj piše, ko je razbral, zaradi česa mu bodo lasje že spet siveli. »Gozdarska inšpektorica Mirica Križaj iz postojnske enote pravkar piše, da je pri ogledu ugotovila nepravilnosti, saj so se konji pasli v golem gozdu, in da je to pot identificirala štiri moje konje, prav tako jo je v času ogleda v gozdu iz severozahodne smeri presenetilo še sedem drugih konj.« Tedaj nas je Sabla glasno podučil: »To ni gozd, to je pašnik!«
Menda je poskušal to dopovedati že inšpektorjem pri njihovem zadnjem ogledu. »Ti zahtevajo, da se naši konji ne smejo pasti v okviru gozdne maske, kot pravijo učeno. Sam pa seveda konjem ne morem kar prepovedati, da je ne bi ucvrli še malo v gozd. Ne nazadnje tudi zato, ker pašnike večkrat presekajo otoki gozdnih površin, ki so znotraj ograjenega pašnika. To sem poskušal sicer urediti s speljanimi prehodi, a včasih ne gre.« Potem pa je odmahnil: »Če smemo ljudje mirno skozi gozd, zakaj ne bi smele tudi živali? Sploh kadar si poleti iščejo senco ...«
In ko se je zazrl še v najnovejšo globo, »1200 evrov kazni, ki jih mora plačati društvo, ter 600 evrov, ki jih moram, kot odgovoren za konje, jaz,« je jadrno sklenil, da je napočil resnično zadnji čas, da se do vratu zasut z najrazličnejšimi plačilnimi nalogi čim prej odpravi k novemu županu Komna Eriku Modicu in se z občino dokončno dogovori o prihodnosti teh konj.
»Glede na županove predvolilne izjave sem optimističen in verjamem, da se bo vendarle našla rešitev,« nam je zaupal Sabla. »Novi župan, kot vem, zagovarja družbeni dogovor in ne zasebnega, tu sva si enaka, tudi jaz sledim podobni filozofiji, ne nazadnje si teh konj ne lastim. Tako kot je svet od nas vseh, so od vseh nas tudi ti konji!«
Toda čas ni na strani 60-letnega Saboleka. Ustrezni inšpektorati in policija so se namreč že tesno povezali, smo izvedeli, da bi se ta problem končno rešil, pravijo, tako za občane kot za živali. Leto 2019 za Sablo in za njegove prostoživeče konje zato nikakor ne bo lahko.
»Ah, pristojni pač počnejo to, za kar so plačani,« pa nam je zaupal Jože Furlan iz Malega Dola, slamnati lastnik 12-letne Megi, »veliko večja težava tiči v dejstvu, da se preprosto ne zavedamo, kako prvinskega in neškodljivega človeka imamo v naši sredini.«
Težave kraških kmetov se zaradi te črede kopičijo že desetletje. Začelo se je, ko so se na pašnikih ob glavni cesti med Komnom in Branikom pasli konji, bili naj bi v lasti skupine kar premožnih Gorenjcev, ki so skrbeli, da se kraška pokrajina ni še naprej zaraščala. S tem so se krajani strinjali, ne pa tudi s pristopom lastnikov, ki so morali nazadnje zapustiti kraško okolje.
Po naključju ali ne je sočasno, leta 2010, iz Ljubljane s svojimi 18 konji na Kras pribežal legenda slovenskega alpinizma in jamarstva Janez Sabolek - Sabla. Pribežal tudi zato, ker mu je veterinarska inšpekcija v Ljubljani že močno dihala za ovratnik. Na Krasu je končno našel svoj mir, svojim konjem pa dodal še čredo, ki so jo zapustili Gorenjci. Vaščani so mu, da se ne zarašča, odstopili površine, na teh jih odtlej pase. Populacija je hitro narasla, zdaj ima za marsikoga že neobvladljivo čredo 50 konj. Sam nam je sicer navrgel, da se je rast črede ustavila: »Tretjina konj je tako ali tako starejših od dvajset let in bo kmalu poginila, lanski prirast je štel, na primer, tri žrebičke in dve kobilici.«
To ni gozd, to je pašnik
Z njegovimi konji vred imajo Saboleka nekateri že krepko čez glavo. Prepričani so, da je površina zemljišč znatno premajhna za tolikšno čredo, še več, menijo, da je Sabolek nagnjen k zbiranju konj; namesto da bi katerega oddal ali prodal, jih samo kopiči. Pred časom, ker naj bi opažali trpeče in shirane živali, so mu z veterinarske inšpekcije zagrozili z odvzemom živali. Pa se je znašel in je konje prepisal na člane takrat novoustanovljenega društva Venetika, čeprav je glavni oskrbnik živali še vedno on.
Preprosto se ne zavedamo, kako prvinskega in neškodljivega človeka imamo v naši sredini.
Inšpektorji ne odnehajo, samo lani so mu naprtili za 3000 evrov kazni.
Ko smo ga včeraj zmotili, je ravno odpiral najnovejšo pošto gozdarske inšpekcije. Med odpiranjem se je razgovoril še o kazni, ko so morali avgusta, če smo prav razumeli, trije slamnati lastniki njegovih konj, Jože Furlan, Srečko Marušič in Dejan Sivec, plačati vsak po 400 evrov kazni, saj je gozdarski inšpektor ob asistenci veterinarskega zasačil Sabolekove konje na paši v gozdu, to pa je prepovedano.
»Aha,« je v tistem vzkliknil Sabolek, ko je videl, kaj piše, ko je razbral, zaradi česa mu bodo lasje že spet siveli. »Gozdarska inšpektorica Mirica Križaj iz postojnske enote pravkar piše, da je pri ogledu ugotovila nepravilnosti, saj so se konji pasli v golem gozdu, in da je to pot identificirala štiri moje konje, prav tako jo je v času ogleda v gozdu iz severozahodne smeri presenetilo še sedem drugih konj.« Tedaj nas je Sabla glasno podučil: »To ni gozd, to je pašnik!«
3000
evrov kazni so lani odmerili Saboleku.
evrov kazni so lani odmerili Saboleku.
Menda je poskušal to dopovedati že inšpektorjem pri njihovem zadnjem ogledu. »Ti zahtevajo, da se naši konji ne smejo pasti v okviru gozdne maske, kot pravijo učeno. Sam pa seveda konjem ne morem kar prepovedati, da je ne bi ucvrli še malo v gozd. Ne nazadnje tudi zato, ker pašnike večkrat presekajo otoki gozdnih površin, ki so znotraj ograjenega pašnika. To sem poskušal sicer urediti s speljanimi prehodi, a včasih ne gre.« Potem pa je odmahnil: »Če smemo ljudje mirno skozi gozd, zakaj ne bi smele tudi živali? Sploh kadar si poleti iščejo senco ...«
Zasut z globami
In ko se je zazrl še v najnovejšo globo, »1200 evrov kazni, ki jih mora plačati društvo, ter 600 evrov, ki jih moram, kot odgovoren za konje, jaz,« je jadrno sklenil, da je napočil resnično zadnji čas, da se do vratu zasut z najrazličnejšimi plačilnimi nalogi čim prej odpravi k novemu županu Komna Eriku Modicu in se z občino dokončno dogovori o prihodnosti teh konj.
»Glede na županove predvolilne izjave sem optimističen in verjamem, da se bo vendarle našla rešitev,« nam je zaupal Sabla. »Novi župan, kot vem, zagovarja družbeni dogovor in ne zasebnega, tu sva si enaka, tudi jaz sledim podobni filozofiji, ne nazadnje si teh konj ne lastim. Tako kot je svet od nas vseh, so od vseh nas tudi ti konji!«
Toda čas ni na strani 60-letnega Saboleka. Ustrezni inšpektorati in policija so se namreč že tesno povezali, smo izvedeli, da bi se ta problem končno rešil, pravijo, tako za občane kot za živali. Leto 2019 za Sablo in za njegove prostoživeče konje zato nikakor ne bo lahko.
»Ah, pristojni pač počnejo to, za kar so plačani,« pa nam je zaupal Jože Furlan iz Malega Dola, slamnati lastnik 12-letne Megi, »veliko večja težava tiči v dejstvu, da se preprosto ne zavedamo, kako prvinskega in neškodljivega človeka imamo v naši sredini.«