Salamarji se ne bojijo žensk

Salamarska tradicija v Sevnici je močna, priznana in cenjena: pred dnevi je Društvo salamarjev Sevnica zgledno organiziralo, zbralo se je več kot 1000 moških, že 64. sevniško salamijado. Gre za mamo vseh salamijad. Del tega dogodka je tudi nekoč Radečan, danes pa Sevničan, 77-letni Franci Sotošek. »Ko sem bil še doma, smo imeli pri stari mami prašiča, hranil sem ga, potem pa sem se tako navezal nanj, da mi je bilo res hudo, ko so prišle na vrsto koline ... Od leta 1980 pa sem povezan s sevniško salamijado,« se je nasmehnil.

Leta 1977 je iz Radeč prišel v Sevnico, saj je dobil službo v Jugotaninu. »Tri leta zatem so me sodelavci in kolegi povabili na salamijado, ki je takrat potekala le v gostilni Vrtovšek, kjer se je vse skupaj tudi začelo. Aja, zakaj sem šel s kolegi na salamijado? Ker so mi rekli, da je to dogodek, kamor gre vsak pravi moški,« se je smejal Franci, ki ima v glavi še vedno goro zanimivih podatkov, tesno povezanih z njo.

»Učil sem se na kolinah pri stricih in tetah. Pomagal sem že kot študent. Razlika med radeško in sevniško salamo? Radeška prihaja s Kranjske, Sevniška s Štajerske,« je razložil.

Franci je še danes navdušen salamar, še najbolj je ponosen na drugo mesto na pomurski salamijadi leta 2004. »Ta uspeh sem namreč dosegel v mojem rojstnem kraju ... Ker je oče dobil službo v Ljutomeru, sem se tam rodil. Rad se vračam v Prlekijo.«

Rad se vrača na sevniško salamijado, napoveduje ji svetlo prihodnost. FOTO: Drago Perko

Letošnje lepotice je delal na praznik Svetih treh kraljev. »Ker doma nimam pravih razmer, salame delam pri prijatelju Silvu Videtu, ki mi pripravi meso, potem pa sam zamešam, da so vse sestavine v vrstnem redu in razmerju, kakor sam menim, da je prav. Ključno je dobro meso, potem pa sol, poper in česen,« je dejal Sotošek, ki je polovico salam poslal v Vipavsko dolino v Dobravlje, polovico pa jih je ostalo pri Silvu: prve bodo sušene na zraku, druge bodo dimljene.

Kalil se je v nižji ligi

S salamami je močno povezan tudi prek ocenjevanja. Med letoma 2007 in 2018 je bil predsednik ocenjevalne komisije na sevniški salamijadi. »Ocenjevati sem začel že kmalu, a nisem mogel kar takoj na olimpijske igre, zato sem se kalil v nižjih ligah oziroma na manjših izborih, ki jih je bilo resnično veliko na našem koncu: v Boštanju, v Šentjanžu pa v Gostišču Dolinšek na Vrhu pri Boštanju, evo, prav v tem kraju sem začel. Povabili so me k sodelovanju, ker sem po izobrazbi kemijski tehnolog. Čeprav življenja brez kemije ni, vseeno svetujem, naj je bo v salamah čim manj. Kaj je osnova, vemo: dobro meso, sol, česen in poper pa veliko dobre volje. Tu so sicer še male skrivnosti velikih mojstrov, a koriander, piment, majaron ali vegeta ne sodijo v salame,« je pripovedoval Franci, ki je pustil izjemen pečat pri ocenjevanjih.

Cvetober desetih najboljših z letošnje 64. sevniške salamijade FOTO: Drago Perko

K sevniški salamijadi ga je povabil Stane Krnc, tedanji predsednik Društva salamarjev Sevnica. »Ocenjevanje salam v Sevnici je namreč zelo resna stvar, predvsem pa trdo delo. Poskusiti okoli 140 vzorcev in še več, to ni preprosto. Komisijo sestavlja šest članov, vsak sedi za svojo mizo, na kateri so za osveževanje okusa pripravljene rezine jabolk, nekaj sira, nekaj vode in liter cvička. Ja, salame je najbolje poskušati v družbi s prijatelji in ob dobri kapljici – tu pri nas se to spodobi s cvičkom,« je razodeval Franci, ki pravi, da morajo biti ocenjevalci izbrani po sposobnostih za degustiranje, imeti morajo tudi dober senzorični spomin.

Tudi sin je salamar

Ocenjujejo videz salame, vonj, prerez in okus. Franci se zaveda, da je v salami veliko truda, potrpežljivosti, znanja. Včasih za njo stoji celotna družina, pri pripravi mesa pomagajo tudi žene. »Vsak salamar meni, da je njegova najboljša, zmaga pa lahko le ena!« Franci je tudi uvedel pravilo, da se je ocenjevalna komisija srečala že teden dni pred dogodkom, srečanje pa ponovijo tudi teden dni po njem.

Sam v Sevnici ne tekmuje, je pa vesel, da salamarsko tradicijo nadaljuje njegov sin, ki se je poročil v Tešanovce. Zadovoljen je, da so mladi vse bolj vključeni v sevniško salamijado, zato ji napoveduje še boljše čase.

»Pričakujem, da dočakamo nekaj sprememb, vključno s to, da bodo prisotne tudi ženske, kar bi popestrilo dogajanje, vse skupaj pa bi lahko potekalo celo kot festival salam,« je sklenil vitalni možakar, ki pri 77 letih še vedno dela v svojem podjetju.