SEVNICA
Salamijada je brez žensk, da imajo moški mir
O sevniški prireditvi je ob njeni 60-letnici izšla knjiga. Kultni mednarodni dogodek se je porodil iz šankovskega prepira.
Odpri galerijo
Zdravko Mastnak, predsednik Društva salamarjev Sevnica, je spregovoril o tradiciji.
»Sevniška salamijada, ki se odvija že 60 let, je brez dvoma unikum pri nas in v svetu. Upravičeno nosi ime mati vseh salamijad, hkrati pa je promotor in generator za vse, ki prihajajo za nami. Zato hvala našim očetom in dedom, ki so si jo zamislili in to tradicijo negovali do danes. Društvo salamarjev je raslo iz leta v leto, še posebno pa smo ponosni, da je naš žal že pokojni nekdanji legendarni predsednik Stane Krnc prav tako z že nekdanjim direktorjem Kmečke zadruge Sevnica podpisal pogodbo za izdelavo sevniške salame, ki jo je danes mogoče najti tudi na policah najboljših trgovcev,« je ob izidu knjige Sevniška salamijada – 60 let dejal aktualni predsednik Društva salamarjev Sevnica Zdravko Mastnak.
Danes je to kultni mednarodni dogodek, ki ga poznajo tudi v naših sosednjih državah, od koder pridelovalci prav tako prinašajo svoje izdelke na vsakoletno ocenjevanje. »Salamijada je nastala leta 1962 po zaslugi sevniškega birta Petra Vrtovška in njegovega prijatelja Rudija Mlinariča, ki pa se jima niti sanjalo ni, da bo iz njunega šankovskega prepira ob okušanju in ocenjevanju salam nastal največji salamarski praznik pri nas in v svetu,« pravi Oskar Zoran Zelič, avtor knjige, ki je nastajala eno leto in odstira etnološko posebnost več generacij Sevničanov in Posavcev.
»Bojan Kozmus, sin enega od začetnikov, pa je v knjigi tudi nazorno opisal dogajanje na drugi salamijadi, na katero so povabili svoje boljše polovice. Prvič in zadnjič. Vsi so se veselili, okušali salame, moški so tudi veliko popili. Proti jutri pa so ženske začele svoje može dregati pod rebra in jih spravljati domov. To je tako razhudilo birta Vrtovška, da je vstal in rekel: 'Bej'žte, ženske, drugo leto bo salamijada brez vas.' In tega se sevniški salamarji držijo še danes. Emancipacija žensk v Sevnici se je takrat končala,« razkriva Zelič. A čeprav je bila izdelava salam dolgo domena moških, domačih klavcev, ki so v času kolin hodili po kmetijah in klali, pa danes na ocenjevanje pošiljajo svoje salame tudi ženske in dosegajo najvišje ocene. »Sploh pa so bile salame dolgo prestiž. Če si prišel h komu na obisk in je rekel, da bo malo narezal, je bil to praznik, saj so že ob kolinah določili, kdaj se bo kaj pojedlo od prašičev,« še razkriva avtor knjige.
In tudi, da se je le enkrat samkrat, v začetku 90. let, sevniška salamijada resno zamajala, ko je naslednik Petra Vrtovška, ki je gostilno oddal v najem, mesec dni pred prireditvijo nenadoma preminil. Takrat je bil Bojan Kozmus tisti, ki je potegnil voz naprej, in njemu gre zahvala, da se je tradicija nadaljevala in obdržala vse do danes. Zadnjih dvajset, trideset let je velik preboj dosegel tudi Stane Krnc, ki je bil poleti tesar, pozimi pa mesar.
Da je vsak izdelovalec salam prepričan, da je prav njegova najboljša, pa nam pove Franci Sotošek, dolgoletni član društva, ki je bil 12 let tudi predsednik ocenjevalne komisije. »To je častno, a zelo zahtevno delo, saj vsak v izdelavo vloži ogromno truda in znanja. Če ne zmaga, pa je njegov ponos malček prizadet, zato moraš dobro obrazložiti, kaj je na koncu pretehtalo, da je izdelek dobil nižjo oceno od pričakovane,« pove Sotošek, ki je prav tako prispeval nekaj dogodivščin s sevniških salamijad.
Da je k prepoznavnosti Sevnice salamijada prispevala vsaj toliko kot zdaj že eks prva dama Bele hiše in ZDA Melanija, pa je v knjigi spomnil tudi naš odgovorni urednik Bojan Budja, saj so tudi Slovenske novice, tako kot cviček Zdravka Mastnaka, stalnica sevniške salamijade in zmagovalna kombinacija že zadnjih nekaj let. In seveda vsi upamo, da bo tako še dolgo.
Podile so jih domov
Danes je to kultni mednarodni dogodek, ki ga poznajo tudi v naših sosednjih državah, od koder pridelovalci prav tako prinašajo svoje izdelke na vsakoletno ocenjevanje. »Salamijada je nastala leta 1962 po zaslugi sevniškega birta Petra Vrtovška in njegovega prijatelja Rudija Mlinariča, ki pa se jima niti sanjalo ni, da bo iz njunega šankovskega prepira ob okušanju in ocenjevanju salam nastal največji salamarski praznik pri nas in v svetu,« pravi Oskar Zoran Zelič, avtor knjige, ki je nastajala eno leto in odstira etnološko posebnost več generacij Sevničanov in Posavcev.
Miloš Krošelj je nepogrešljivi član tehnične ekipe, ki salame reže na roke.
»Bojan Kozmus, sin enega od začetnikov, pa je v knjigi tudi nazorno opisal dogajanje na drugi salamijadi, na katero so povabili svoje boljše polovice. Prvič in zadnjič. Vsi so se veselili, okušali salame, moški so tudi veliko popili. Proti jutri pa so ženske začele svoje može dregati pod rebra in jih spravljati domov. To je tako razhudilo birta Vrtovška, da je vstal in rekel: 'Bej'žte, ženske, drugo leto bo salamijada brez vas.' In tega se sevniški salamarji držijo še danes. Emancipacija žensk v Sevnici se je takrat končala,« razkriva Zelič. A čeprav je bila izdelava salam dolgo domena moških, domačih klavcev, ki so v času kolin hodili po kmetijah in klali, pa danes na ocenjevanje pošiljajo svoje salame tudi ženske in dosegajo najvišje ocene. »Sploh pa so bile salame dolgo prestiž. Če si prišel h komu na obisk in je rekel, da bo malo narezal, je bil to praznik, saj so že ob kolinah določili, kdaj se bo kaj pojedlo od prašičev,« še razkriva avtor knjige.
Vsak je prepričan, da je njegova najboljša
In tudi, da se je le enkrat samkrat, v začetku 90. let, sevniška salamijada resno zamajala, ko je naslednik Petra Vrtovška, ki je gostilno oddal v najem, mesec dni pred prireditvijo nenadoma preminil. Takrat je bil Bojan Kozmus tisti, ki je potegnil voz naprej, in njemu gre zahvala, da se je tradicija nadaljevala in obdržala vse do danes. Zadnjih dvajset, trideset let je velik preboj dosegel tudi Stane Krnc, ki je bil poleti tesar, pozimi pa mesar.
Zdravkov sin Marko je ponujal v pokušino njihove v Londonu nagrajene penine Vinske kleti Mastnak.
Da je vsak izdelovalec salam prepričan, da je prav njegova najboljša, pa nam pove Franci Sotošek, dolgoletni član društva, ki je bil 12 let tudi predsednik ocenjevalne komisije. »To je častno, a zelo zahtevno delo, saj vsak v izdelavo vloži ogromno truda in znanja. Če ne zmaga, pa je njegov ponos malček prizadet, zato moraš dobro obrazložiti, kaj je na koncu pretehtalo, da je izdelek dobil nižjo oceno od pričakovane,« pove Sotošek, ki je prav tako prispeval nekaj dogodivščin s sevniških salamijad.
144144
strani ima knjiga.
strani ima knjiga.
Da je k prepoznavnosti Sevnice salamijada prispevala vsaj toliko kot zdaj že eks prva dama Bele hiše in ZDA Melanija, pa je v knjigi spomnil tudi naš odgovorni urednik Bojan Budja, saj so tudi Slovenske novice, tako kot cviček Zdravka Mastnaka, stalnica sevniške salamijade in zmagovalna kombinacija že zadnjih nekaj let. In seveda vsi upamo, da bo tako še dolgo.
