TURISTIČNA TRIBUNA
Samo v Tržiču: višnjeve nogavice barvali z urinom
Ko nekdo reče Tržič, večina ljudi najprej pomisli na čevlje, malo manj znano je, da je kraj že davno pred čevljarstvom slovel po nogavičarstvu.
Odpri galerijo
Neki angleški zdravnik, ki je med potovanjem po Evropi čez Ljubelj prispel v Tržič, je v svojem potopisu zapisal: »Ko sem prispel v Tržič, sem se sprehajal med nogavicami!« In še v prvi polovici 19. stoletja je neki zgodovinar zapisal, da je vsaka druga tržiška hiša nogavičarska. Kajti čevljarstvo se je začelo intenzivneje razvijati šele v drugi polovici 19. stoletja.
Poleg kovačev in usnjarjev je daljše obdobje prevladovalo pletenje nogavic, kar so počeli ženske, moški in otroci. Pletli so ročno in tudi že na preproste nogavičarske statve. Bile so nogavice do kolen, in to v različnih barvah. Pletene izdelke so barvali v mešanici barv, alkohola in urina (tega so shranjevali v škafih), najbolj znana pa je bila višnjeva (svetlo modra) barva nogavic. V tistih časih je bilo to moderno po vsej Evropi, o čemer pričajo stari zapisi. Dodajmo, da so včasih za svetlo modro barvo uporabljali izraz višnjeva zato, kot razlagajo, ker je višnjevo pomenilo nekaj višjega, nebeškega, torej modrega.
Za barvanje so uporabljali rastlino, ki vsebuje moder pigment (imenuje se oblajst), pozneje pa so, tako kot drugod po svetu, uporabljali indigo, ki je prihajal iz daljne Indije že v 16. stoletju. Pridobivali so ga, indigo namreč, iz listov indigovca, postopek je bil zelo zahteven. Posušen indigo so v Evropo tovorili stisnjen v kockah, ki so jih morali pred barvanjem zdrobiti. V postopku barvanja se je najprej prikazala zelena in nadaljnje kemične reakcije so dale končno, višnjevo barvo.
Tržiške višnjeve nogavice je ovekovečil tudi znani avstrijski slikar Franz Goldenstein, ki se je leta 1834 preselil v Ljubljano, nato pa potoval po naši deželi in slikal vse, kar je videl. Znameniti grof Josef Radetzky, ki se je oženil s tržiško grofico Frančiško Romano von Strassoldo in je občasno živel v gradu Neuhaus, je pomagal nogavičarjem; v Pristavi je kupil tri kmetije in dal tja pripeljati 200 ovac španske pasme merino. Hotel je, da bi nogavičarji prišli do boljše volne, vendar namera ni uspela, saj je četrtina ovac že prvo leto poginila.
Na polovici 19. stoletja pa so nogavičarji zaradi modnih sprememb po vrsti propadali in okoli leta 1880 v Tržiču skoraj ni bilo nobenega več.
Poleg kovačev in usnjarjev je daljše obdobje prevladovalo pletenje nogavic, kar so počeli ženske, moški in otroci. Pletli so ročno in tudi že na preproste nogavičarske statve. Bile so nogavice do kolen, in to v različnih barvah. Pletene izdelke so barvali v mešanici barv, alkohola in urina (tega so shranjevali v škafih), najbolj znana pa je bila višnjeva (svetlo modra) barva nogavic. V tistih časih je bilo to moderno po vsej Evropi, o čemer pričajo stari zapisi. Dodajmo, da so včasih za svetlo modro barvo uporabljali izraz višnjeva zato, kot razlagajo, ker je višnjevo pomenilo nekaj višjega, nebeškega, torej modrega.
Za barvanje so uporabljali rastlino, ki vsebuje moder pigment (imenuje se oblajst), pozneje pa so, tako kot drugod po svetu, uporabljali indigo, ki je prihajal iz daljne Indije že v 16. stoletju. Pridobivali so ga, indigo namreč, iz listov indigovca, postopek je bil zelo zahteven. Posušen indigo so v Evropo tovorili stisnjen v kockah, ki so jih morali pred barvanjem zdrobiti. V postopku barvanja se je najprej prikazala zelena in nadaljnje kemične reakcije so dale končno, višnjevo barvo.
Tržiške višnjeve nogavice je ovekovečil tudi znani avstrijski slikar Franz Goldenstein, ki se je leta 1834 preselil v Ljubljano, nato pa potoval po naši deželi in slikal vse, kar je videl. Znameniti grof Josef Radetzky, ki se je oženil s tržiško grofico Frančiško Romano von Strassoldo in je občasno živel v gradu Neuhaus, je pomagal nogavičarjem; v Pristavi je kupil tri kmetije in dal tja pripeljati 200 ovac španske pasme merino. Hotel je, da bi nogavičarji prišli do boljše volne, vendar namera ni uspela, saj je četrtina ovac že prvo leto poginila.
Na polovici 19. stoletja pa so nogavičarji zaradi modnih sprememb po vrsti propadali in okoli leta 1880 v Tržiču skoraj ni bilo nobenega več.