Samostan požgali, sestre odpeljali

Velesovskemu samostanu so ustanovitelji izbrali izvrstno lego,« pravi Franci Petrič v knjigi Duša, le pojdi z mano. »Postavljen sredi kotlinice pod gozdnato strmino Štefanje gore se popotniku odkrije samo ob pozornem opazovanju. Mogočne kulise gora za njim, slikovito pročelje pa opazimo s ceste, ki povezuje Cerklje in Visoko, šele potem, ko nehamo opazovati lepo in starodavno cerkvico sv. Marjete na Trati. Marsikoga zapelje tudi ime, saj je Velesovo največja vas in so po njem poimenovali vso župnijo. Toda tam bi zaman iskali cerkev, če nas ne bi zgovorne table že prej opozorile nanjo in samostan v Adergasu. Nenavadno ime priča o nekdanjem nemškem vplivu na naših tleh. Zato je razumljivo, da se je že od zdavnaj raje govorilo o velesovskem samostanu, cerkvi in župniji.«


Ustanovitev velesovskega samostana spada v čas, ko je bilo krščanstvo na Slovenskem že močno utrjeno. Takrat so bile okrog številne prafare: Kamnik, Vodice, Cerklje, Šenčur, Mengeš. Vse so spadale pod oblast oglejskega patriarhata, ki ga je vodil patriarh Bertold, eden najodličnejših mož tistega časa. Izhajal je iz rodbine andeških grofov, ki so imeli središče v Kamniku. Andeški grofje so imeli v njem svojega upravitelja, v Bertoldovem času je bil to vitez Gerloh. Ta mož je dal pobudo za pozidavo velesovskega samostana, nato je Gerloh 11. decembra 1238 skupaj s sorodniki in ob patriarhovi podpori ustanovil samostan v Velesovem. »Dominikanke so se v nasprotju z moškimi redovi bolj usmerile v molitev in vzgojo,« pravi Petrič. »Tudi v Velesovem je bilo tako. Sem so prihajala v šolo dekleta iz znanih plemiških družin in mnoge so ostale v samostanu.«

Tudi tukajšnji samostan so prizadele v dolgi zgodovini hude preizkušnje, najbolj reformacija in turški vpadi. Leta 1471 so ga Turki požgali, sestre pa odpeljali v sužnost. Leta 1644 so bili za duhovne voditelje določeni kapucini. Pod njihovim vodstvom je zacvetela božja pot, uredilo se je tudi življenje v samostanu, ki je bilo zaradi reformacijskega vpliva v razsulu. Zunanje znamenje duhovne in gmotne blaginje je gradnja novega poslopja in cerkve leta 1771. Žal je vsa ta lepota le nekaj časa služila dominikankam. Z odlokom cesarja Jožefa II. je bil 3. julija 1782 po 544-letnem obstoju samostan ukinjen.


Franci Petrič dodaja, da je bil sv. Dominik velik Marijin častilec: »Taki so bili tudi njegovi duhovni sinovi in hčere. Tako ni nič nenavadnega, da je velesovska cerkev postala božja pot za vso Gorenjsko in druge pokrajine. Na mestu zdajšnjega samostana naj bi bila Marijina kapela že leta 1220. Ob posvetitvi prve cerkve naj bi patriarh Bertold podaril čudovit Marijin kip, predmet češčenja še danes. Poleg kipa in skladne baročne arhitekture so največje bogastvo baročne opreme slike mojstra Kremser-Scmidta. Klasicistično navdihnjen glavni oltar pa spet spada med nenadkriljive umetnine pri nas.«

Vsa stoletja se je v Velesovo stekalo verno ljudstvo od blizu in daleč. Velja celo pregovor: Kdor ne more na Višarje, naj se odpravi k Mariji v Velesovo. Kljub razpustu samostana božja pot ni zamrla. Posebno doživetje je glavni shod na nedeljo po malem šmarnu, ko gre procesija s kipom od farne cerkve k podružnici na Trato in nazaj.