Sandra s šivanimi vojački proti stiski otrok (FOTO)
Sandra Zakrajšek je 36-letna vojaška hči in žena brigadirja Petra Zakrajška, poveljnika centra vojaških šol v Mariboru. Po izobrazbi je sicer sociologinja, a z velikim srcem priskoči na pomoč drugim. Pred letom dni se je začela ukvarjati z nečim, kar ravno ne spada v njen poklic. Na prvi pogled. V resnici pa še kako. Kupila si je imitacijo stare singerice in začela ustvarjati vojaške lutke iz slovenskih vojaških uniform, s katerimi želi preganjati duševno stisko otrok, ko so njihovi očetje (ali mamice) službeno odsotni od doma.
»Idejo za lutke sem dobila v Ameriki, ko sem bila z možem na enoletnem usposabljanju, jaz sem ga namreč lahko spremljala. Opazila sem jih na vojaškem sejmu, kjer so imeli podobne lutke za podporo vojaškim družinam.« Američani, ki so pogosto zdoma, dajejo močan pomen podpori vojaškim družinam. »Ker sem podobno po rojstvu prvega otroka doživljala tudi sama, da moža ogromno časa ni doma, sem to želela narediti tudi sama, a primerno za nas. Njihova lutka je bila bolj vesoljska, sama pa sem želela narediti ljubko, našo, v naši uniformi in tako veliko, da lahko gre v otroške dlani in v objem,« pravi Zakrajškova.
Doslej je vse podarila
Na obraznem delu je mogoče v vsako lutko vstaviti fotografijo obraza vojaka, tako vojaček postane očka oziroma mamica na službeni poti. »Otroci to lutko izjemno dobro sprejemajo. Naši jo imajo ves čas ob sebi. Starejši sicer le še pri spanju, ker so »že odrasli«, dodaja. »Hči Izabela je zelo čustvena. Imela je močan atopijski dermatitis in veliko je jokala, ko moža ni bilo. Zato sem iskala idejo, kako ji pomagati. Ko sem vstavila v obrazni del njegovo fotografijo, je bil naenkrat ves čas ob njej.« Pred dnevi si je zlomila prst in prva stvar, ki jo je vzela s seboj na urgenco, je bila lutka. Da je bil očka z njo, ko so ji namestili mavec.
Zavedam se, da smo ženske malce bolj zakomplicirane pri svoji lastni podobi, problem so lasje. Zato žensko različico še razvijam.
Doslej je naredila že 30 lutk. Prav vse pa je podarila. »Ko vidiš te čustvene zgodbe, ne moreš ostati ravnodušen,« pravi Zakrajškova. »Ko sem štirimesečni dojenčici nesla lutko, sva z možem ugotovila, da so punce kar tri. Desetletnica je, recimo, ves čas obiska to lutko stiskala in jo močno držala ob sebi. Mene to še posebno gane, ko vidim, kako srečni so z njo. Resda jim enega od staršev ne moreš nadomestiti, ampak jim z lutko lahko pomagaš, da ga imajo ves čas ob sebi.« Priznava, da je zanimanje za vojačke izjemno. »Čeprav se še nisem začela množično oglaševati, je zanimanje vedno večje, naročila pa tudi že dežujejo.« Na naše vprašanje, ali bi bila pripravljena lutke proizvajati tudi za tuj trg, odgovori, da je ideja že obrodila sadove in da si želi pripraviti lutke za ves trg zveze Nato.
Epidemija ji je dala zagon
Če ne bi bilo epidemije covida-19, verjetno ne bi razmišljala o tovrstnem poslu. Ker pa je imela veliko časa, se je lahko začela poigravati z idejo, kaj če bi se tega lotila sama. Mikalo jo je tudi šivanje kot v tistih starih časih. »Začela sem razmišljati, kako naj bo lutka videti, kakšno blago naj bo, kako velika naj bo, kako naj jo sploh zašijem.« Ker si je zaželela lutko narediti iz pristne slovenske avtentične vojaške uniforme, je prve kose blaga zaprosila pri možu. Za druge pa je blago iz recikliranih slovenskih uniform, razen če bi ji kateri izmed pripadnikov Slovenske vojske dal svoje. »Do blaga je dejansko težko priti. Saj ima slovenska vojska zaščiteno uniformo in je ni mogoče kupiti v prosti prodaji. Ponošene, zavržene gredo v reciklažo, in tu je moja priložnost.«
Vojački niso sestavljeni iz strupenih ali prepovedanih snovi. Ima deklaracijo in vse potrebne certifikate. Kot zanimivost pa je treba povedati, da je slovenska zastava natisnjena na levem rokavu, kot jo imajo naši pripadniki, grba Slovenske vojske pa na vojačkih še ni, saj je za grb treba dobiti dovoljenje, na katero še čaka. »Želela bi si, da je uniforma popolna. Z grbom. Zastavo pa je dovoljeno natisniti, če ima spoštljiv namen.«
Zgodba za širši družbeni pomen
Države članice zveze Nato imajo bistveno večje vojske od naše, prav tako je vojaških otrok veliko več kot pri nas, ogromno pa je tudi bojnih žarišč ter vojaških misij. Bi jo morebiti posel »čez mejo« lahko prisilil v množično proizvodnjo, ki bi jo morebiti morala preseliti nekam na Daljni vzhod? »Nikakor. Že zato, ker si ne znam zamisliti, da bi lutke za otroke šivali otroci. Vse bo ostalo pri butični proizvodnji na šivalni stroj in moje roke,« zagotavlja. Ker človek ne more opraviti vsega sam, se je obrnila za pomoč na invalidsko podjetje, saj želi, da ima zgodba širši družben pomen in da je produkt slovenski. Pri dizajnu in izdelavi ter šiviljskih prvinah ji je pomagalo podjetje MiniBini.
Na obraznem delu je mogoče v vsako lutko vstaviti fotografijo obraza vojaka, tako vojaček postane očka oziroma mamica na službeni poti.
»Šivanja sem se učila v Belgiji, preden se je rodil prvorojenec Erazem, kjer sva štiri leta živela v Natovi bazi. Tam sem začela hoditi na osnovni tečaj šivanja. Po končanem magisteriju sem si kupila šivalni stroj in si zadala cilj, da otroku sešijem odejico, pojštrčke.« Je začela šivati iz golega dolgčasa? »Nikakor. To je bila vedno neka moja neizživeta želja. Na koncu sem jo izvedel in pride mi še kako prav.« Pravi, da je pred prvim otrokom (od treh) veliko potovala in denar porabljala zase. »Po drugi strani pa sem darila veliko raje podarila iz lastnih rok. Veliko sem ustvarjala. Zato sem želela od sebe dati nekaj od srca. Uporabnega.«
Lutka ima za zdaj moško podobo, čeprav že dlje razmišlja tudi o ženski različici. »Tudi matere opravljajo delo, ki je pogosto zdoma. A se zavedam, da smo ženske malce bolj zakomplicirane pri svoji lastni podobi, problem so lasje. Zato žensko različico še razvijam,« pravi v smehu. V isti sapi dodaja, da niso samo vojaki starši, ki so veliko zdoma. »Tukaj so še avtoprevozniki, policisti, reševalci, vse uniformirane osebe, pa tudi poslovneži.« Oglasilo se ji je kar veliko poslovnežev, ki bi imeli svojo lastno lutko. Dela bo imela vrh glave. Vojak stane 34 evrov in ga je mogoče ob naročilu dobiti takoj.
Blagovna znamka se imenuje In your arms, ker ima otrok vojačka vedno ob sebi v rokah. Prisotni so že na družabnih omrežjih, spletna trgovina pa je v nastajanju. Logotip predstavlja dva prstna odtisa, ki združena predstavljata eno srce. Čeprav gre za slovensko zgodbo, pa si s slovenskih imenom v tujini ne moreš kaj prida pomagati, ker slovenski jezik govori premalo ljudi. »Ime je torej mednarodno, saj me zanima mednarodni trg. Po drugi strani pa naš logotip predstavlja dve različni osebi, ki skupaj tvorita celoto. Eno srce. Moj prvi izbor je bil Milky, po najmlajši hčeri Emiliji. Je izpeljanka njenega imena in militaryja, a ima preveč povezav z mlekom.«
