Sara za kruh prodajala svoje obleke

NOVA GORICA – Tridesetletni Sari Baštjančič iz Nove Gorice, mami dveh mladoletnih deklic, se je pred enim letom začel podirati svet. Njena mama Ida je takrat izvedela, da je zbolela za rakom. Seveda se z očetom Kazimirjem ob pretresljivi novici nista kar predala in sta z optimizmom zrla naprej in stiskala pesti, da bi le ozdravela.

A usoda je hotela drugače, saj je mati 22. avgusta, le tri mesece po postavitvi diagnoze, v svoji domači hiši umrla. Kazimir in Ida sta se nekako sestavila in se trudila živeti naprej, vendar se je tudi njegovo zdravstveno stanje iz dneva v dan slabšalo. Trpel je za hudo sladkorno boleznijo, čakal na operacijo srca in črevesja, na koncu ga je napadel še rak. Ob vsem sta se borila s pomanjkanjem denarja, saj sta morala še naprej plačevati potrošniški kredit, ki ga je najela njena mama. Kazimir je s pokojnino plačeval mesečne obroke, in to vse do 14. maja letos, ko je tudi on za vedno zapustil ta svet.

»Moral bi biti operiran. Na operacijo je čakal več kot eno leto,« nam razloži Sara, ki je tako izgubila še drugo največjo oporo v življenju. Še danes se spominja majskega dne, ko je padel v komo in ga je oživljala vse do prihoda reševalcev.

»Sprva sem mislila, da je padel v komo. Zato sem takoj preverila sladkor. A ga ni bilo. Potem so ga še eno uro in pol oživljali reševalci,« nam sedeč ob očetovi in mamini fotografiji razlaga sogovornica. In nadaljuje: »Od takrat ne spim. Se pa zavedam, da moram biti trdna zaradi otrok. Če ne bi bilo njiju, vam povem, bi šla še jaz tistega dne.«

Ker je bil oče, ki ga je na koncu izdalo srce, tako bolan, po mamini smrti ni več mogla delati, saj je ves čas skrbela zanj. Odvisna je bila od socialne pomoči in seveda očetove pokojnine. A kmalu je ostala brez socialne pomoči, in sicer od januarja do aprila letos, saj je po mami podedovala nekaj malega denarja. Seveda je zaradi tekočih stroškov hitro pošel, po očetovi smrti mora odplačati še približno 4300 evrov omenjenega kredita, pri čemer se počasi nabirajo položnice. Teh je že za približno 600 evrov.
 

Očetovega avta še ne sme prodati

K sreči od maja (do konca julija) spet prejema socialno pomoč, tudi za hčerki, a je to zgolj za sprotno preživetje. »Žal nimam denarja niti za osnovne življenjske potrebe, kaj šele za položnice. Prejšnji mesec nisem imela za higienske vložke, plenice, kruh ... Tudi nisem imela s čim kupiti hrano za punci in očeta. Živeli smo samo z očetovo pokojnino od januarja do aprila. Prodajala sem svoje obleke, da sem dobila nekaj denarja za nakup hrane,« nam stisko opiše Sara in doda, da se mora obrniti na Rdeči križ in da ji na pomoč priskočijo tudi najbližji prijatelji. Tudi oče starejše hčerke. A na njih ne more nenehno računati. Rada bi namreč sama skrbela zase in za svojo tri- in 12-letno hčerko.


Seveda medtem razmišlja, kaj narediti, da bi se čim prej rešila finančnih težav, predvsem da bi najprej odplačala kredit. Boji se, da bi na njena vrata potrkali rubežniki in bi ostala še brez strehe nad glavo.

Od očeta ji je ostal avtomobil, ki bi ga takoj prodala, a tega, dokler ne bo na sodišču odločeno o zapuščini, ne sme storiti. In ko bo o njej enkrat odločeno, bo naletela na novo težavo. Ker je edina dedinja, bo v svojo last dobila tudi hišo, v kateri živi. To pa pomeni, da bo na slabšem, ko se bo odločalo o socialni pomoči.

»Če ne bo šlo drugače, bom pač morala prodati hišo. Četudi sem po eni strani navezana na dom,« nam razloži sogovornica, ki razkaže tudi notranjost. Ta bi bila sicer potrebna temeljite obnove, še zlasti streha. Na nekaterih delih se vidijo razpoke, ki so posledica tresenja tal zaradi vlakov, ki vozijo le nekaj metrov stran.


Sara, ki je po poklicu trgovka, bi šla tudi delat, a jo skrbi, kako bi poskrbela za varstvo hčera. »Ko bi vsaj dobila denar, da bi lahko poplačala kredit. Da mi ne bi še te strehe nad glavo vzeli,« se zaskrbljeno zazre v nič kaj svetlo prihodnost.