HUMANITARČEK
Še kamen bi zajokal: zgodbe Tinke, Marinke in Ane vam bodo segle do srca
Imele so dotrajano stanovanje, živele v revščini in lakoti, a je zdaj zanje posijalo sonce.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen, Delo
V društvu Humanitarček so s projektom Vida izvedli spoštovanja vreden projekt – tri starejše gospe, ki so živele v samoti, revščini in dotrajanem bivališču, so povezali in zdaj skupaj živijo v prenovljenem stanovanju.
»Tri gospe. Tri zgodbe. Štajerka. Notranjka. Dolenjka. Dve dotrajani bivališči in eno ogromno stanovanje. Gospe živijo skupaj. Logična rešitev, bi marsikdo rekel. A niti ne tako enostavna. Potrebovali smo skoraj leto dni, da smo jih seznanili, prepričali. Predvsem pa, da smo pravno formalno uredili vse papirje, obenem pa se skregali z enim od CSD, ki je našo idejo označil za absurdno, celo 'nečloveško' (v resnici je ta opazka bolela, saj je nismo razumeli ... še vedno je ne). Dva od CSD pa sta nam res nudila podporo,« so sporočili iz društva Humanitarček.
Marinka, Tinka in Ana so na pobudo društva uporabile turistične bone, v tem času pa so preuredili Marinkino stanovanje, ki je uporabno za vse tri gospe. »Nobena ne razmišlja več o domu. Včasih se malo sporečejo, a se hitro pobotajo. Navadno zaradi kave, kdaj jo bodo pile Ali katera bo kuhala. Trikrat tedensko prejemajo tople obroke, da se ne mučijo preveč. In končno so vse site ... « so na facebooku zapisali pri Humanitarčku. Zdaj mineva 14 dni, odkar bivajo skupaj, ideja pa ne bi uspela, če jih pri tem ne bi finančno podprla Minkina nečakinja Dolores, ki je tudi društvu pisala, da jo skrbi za njeno teto. Sama živi daleč stran in v času epidemije svoje tete ni mogla obiskati.
* Jaz sem Marinka. Nič mi ne manjka. Živela sem lepo. Bila sem gospodinja, moj mož pa je vozil robo po celem svetu. Ni nam manjkalo nič. Hčerko sva imela, Alino. Luštna punca je bila, potem pa je kar hujšat začela. Se ji je najprej zdelo fajn. Je bila takrat v tistih letih, ko se punce zelijo lepe izkazat. Ampak je kar slo dol in dol. Krvni rak je bil. Hitro nama jo je vzel. Niti 17 jih ni imela. Mož je bil žalosten. Jaz mislim, da mu je počasi srce pokalo. Vsaki dan malo, potem pa en dan ... Kar zbudil se ni, pa jih ni imel niti 65. Sama sem ostala. Imam pa zlato nečakinjo Dolores. Kot hčerka mi je, velika znanstvenica je. V tujini živi, dela pomembne stvari. Ampak živi pa daleč, dva letala rabi do mene. Ampak me pa poklice, pa piše mi pisma, kartice. Mi je uredila vse, da mi pomaga plačevati tudi položnice. Stanovanje mi je pa kar veliko. Zdaj sploh, ko je prišla korona. Nimam družbe. Čakam na Dolores, da poklice. Čakam, da je dan mimo ... Včasih berem. Včasih pa samo sedim in gledam skozi okno.
*Jaz sem Ana. Hiško mam. Tam gori, visoko v “vesi”. Nimam veliko. Malo hiško, pa streha ji spušča. Samo kako naj jaz pri 75 gor plezam? Učiteljica sem bila, samo ne dolgo. Ko sem sineka rodila, sem doma ostala. Rada ga imam, samo ne vem, kje se je naučil tak bit. Lutalica je. Mož moj ... kmet je bil. Njegovi vsi. Rad je imel slivovico, pa viljamovko. Najprej za živce, potem pa ze za zejo. Ce tega ni bilo, pa je z vincekom zalil. Saj ce je malo se podprl, je v redu volje bil. Ce pa premalo, je bil kot sršen. Ce pa malo prevec, pa je razbijal. Mene je rad imel. Samo bolj kot je bil star. Bolj je rad imel viljamovko in vinceka, mene pa manj. Me je kdaj tudi malo počil, ce ni bilo po njegovo. Sem zob si tako zlomila. Potem pa je iz traktorja padel. Glavo mu je razbilo, je dolgo v komi bil. Pogreb je drag bil. Ampak saj daš vse za svoje ljudi. Spufala sem se. Mi je potem skozi manjkalo. Saj ne rabim veliko, samo so pa drage drve, ce jih sam ne moreš naredit. Sin pa je tako zgasnil. Ga blizu ni. Pri oknih mi je notri pihalo, pa voda je v skaf cankala v kopalnici. Sem jo v skaf lovila, da ni sla v-nic. Pa potem z njo kuhala. Prala pa na roke, ko je crknil pralni stroj. Kdo bi mi ga kupil ali na "ves" gor pripeljal. V dom bi sla, pa nimam penzije. Nekam, da bi mi toplo bilo, pa da ne bi mi vleklo pod noge. Pa da bi se s kom menila. In televizijo si želim, da bi kaj pogledala, da je krajši večer.
* Jaz sem Tinka. Ne maram govorit o sebi. Prišla sem v to malo hiško, ko sem moža pustila. To je bil takrat se greh, ga pustit. Nočem o tem govorit. Težko sem potem živela, velikokrat za jesti nisem mela ... Ampak jaz nisem marala, da je tako delal z menoj. Bincal me je, pa lasal. Otrok nisva naredila. Tudi ce bi jih, bi mi jih iz trebuha zbil. Ne vem, ce se živi. Mogoče ga je vzela že ruša, ker je starejši od mene. Pa jih imam ze jaz 77. 25 let ze ne vem o njem nič. Cisto nič. Sem si v najem to vzela. Denar pa sem dobila nekaj od penzije, ki mam malo. Nekaj pa od dela. Rečejo okoliški kmetje, da sem pridna. Pobiram "japke", pa krompir, pa kopljem. Pa se nabere. Dovolj za najemnino. Je pa hiška vlažna. Lastnik mi ne popravlja stvari. Vem pa, da nimam kam iti. Kam bi sla pri teh letih? Saj se avta nimam. Peski pa se ne morem seliti. Vse, kar imam je v tej hiški. Me je pa sram, ker pozimi "dehtam". Ko grem v trgovino, mislijo ljudje, da sem cunka. Ampak je vlaga taka, da mi vse suknje "dehtajo" (smrdijo). Perem pa na roke, sa,mo posuši se ne. Včasih kar mokro sukno oblečem, da jo telo posuši, ko grem do trgovine. Me pa kolk boli, palco rabim. Tisti, v katerega me je največkrat bincal. Pa glava ... Imam sestro. Samo ne vem, kje je. Nekje na Primorskem živi, ampak ko sem moža zapustila pa sramoto familiji naredila, sva se zgubili. Zofi ji je ime. Njo bi se rada kdaj videla. 10 let je mlajša od mene. Moja edina družina je. Bi ji spekla potico, tako kot so jo znali mama. Zato vsaki mesec prišparam kak evro, pa na kup dajem, da ce jo najdem, bi lahko kupila orehe, pa cuker in jo spekla...
»Tri gospe. Tri zgodbe. Štajerka. Notranjka. Dolenjka. Dve dotrajani bivališči in eno ogromno stanovanje. Gospe živijo skupaj. Logična rešitev, bi marsikdo rekel. A niti ne tako enostavna. Potrebovali smo skoraj leto dni, da smo jih seznanili, prepričali. Predvsem pa, da smo pravno formalno uredili vse papirje, obenem pa se skregali z enim od CSD, ki je našo idejo označil za absurdno, celo 'nečloveško' (v resnici je ta opazka bolela, saj je nismo razumeli ... še vedno je ne). Dva od CSD pa sta nam res nudila podporo,« so sporočili iz društva Humanitarček.
Marinka, Tinka in Ana so na pobudo društva uporabile turistične bone, v tem času pa so preuredili Marinkino stanovanje, ki je uporabno za vse tri gospe. »Nobena ne razmišlja več o domu. Včasih se malo sporečejo, a se hitro pobotajo. Navadno zaradi kave, kdaj jo bodo pile Ali katera bo kuhala. Trikrat tedensko prejemajo tople obroke, da se ne mučijo preveč. In končno so vse site ... « so na facebooku zapisali pri Humanitarčku. Zdaj mineva 14 dni, odkar bivajo skupaj, ideja pa ne bi uspela, če jih pri tem ne bi finančno podprla Minkina nečakinja Dolores, ki je tudi društvu pisala, da jo skrbi za njeno teto. Sama živi daleč stran in v času epidemije svoje tete ni mogla obiskati.
Vsaka od njih je opisala delček svojega življenja (nelektorirano)
* Jaz sem Marinka. Nič mi ne manjka. Živela sem lepo. Bila sem gospodinja, moj mož pa je vozil robo po celem svetu. Ni nam manjkalo nič. Hčerko sva imela, Alino. Luštna punca je bila, potem pa je kar hujšat začela. Se ji je najprej zdelo fajn. Je bila takrat v tistih letih, ko se punce zelijo lepe izkazat. Ampak je kar slo dol in dol. Krvni rak je bil. Hitro nama jo je vzel. Niti 17 jih ni imela. Mož je bil žalosten. Jaz mislim, da mu je počasi srce pokalo. Vsaki dan malo, potem pa en dan ... Kar zbudil se ni, pa jih ni imel niti 65. Sama sem ostala. Imam pa zlato nečakinjo Dolores. Kot hčerka mi je, velika znanstvenica je. V tujini živi, dela pomembne stvari. Ampak živi pa daleč, dva letala rabi do mene. Ampak me pa poklice, pa piše mi pisma, kartice. Mi je uredila vse, da mi pomaga plačevati tudi položnice. Stanovanje mi je pa kar veliko. Zdaj sploh, ko je prišla korona. Nimam družbe. Čakam na Dolores, da poklice. Čakam, da je dan mimo ... Včasih berem. Včasih pa samo sedim in gledam skozi okno.
*Jaz sem Ana. Hiško mam. Tam gori, visoko v “vesi”. Nimam veliko. Malo hiško, pa streha ji spušča. Samo kako naj jaz pri 75 gor plezam? Učiteljica sem bila, samo ne dolgo. Ko sem sineka rodila, sem doma ostala. Rada ga imam, samo ne vem, kje se je naučil tak bit. Lutalica je. Mož moj ... kmet je bil. Njegovi vsi. Rad je imel slivovico, pa viljamovko. Najprej za živce, potem pa ze za zejo. Ce tega ni bilo, pa je z vincekom zalil. Saj ce je malo se podprl, je v redu volje bil. Ce pa premalo, je bil kot sršen. Ce pa malo prevec, pa je razbijal. Mene je rad imel. Samo bolj kot je bil star. Bolj je rad imel viljamovko in vinceka, mene pa manj. Me je kdaj tudi malo počil, ce ni bilo po njegovo. Sem zob si tako zlomila. Potem pa je iz traktorja padel. Glavo mu je razbilo, je dolgo v komi bil. Pogreb je drag bil. Ampak saj daš vse za svoje ljudi. Spufala sem se. Mi je potem skozi manjkalo. Saj ne rabim veliko, samo so pa drage drve, ce jih sam ne moreš naredit. Sin pa je tako zgasnil. Ga blizu ni. Pri oknih mi je notri pihalo, pa voda je v skaf cankala v kopalnici. Sem jo v skaf lovila, da ni sla v-nic. Pa potem z njo kuhala. Prala pa na roke, ko je crknil pralni stroj. Kdo bi mi ga kupil ali na "ves" gor pripeljal. V dom bi sla, pa nimam penzije. Nekam, da bi mi toplo bilo, pa da ne bi mi vleklo pod noge. Pa da bi se s kom menila. In televizijo si želim, da bi kaj pogledala, da je krajši večer.
* Jaz sem Tinka. Ne maram govorit o sebi. Prišla sem v to malo hiško, ko sem moža pustila. To je bil takrat se greh, ga pustit. Nočem o tem govorit. Težko sem potem živela, velikokrat za jesti nisem mela ... Ampak jaz nisem marala, da je tako delal z menoj. Bincal me je, pa lasal. Otrok nisva naredila. Tudi ce bi jih, bi mi jih iz trebuha zbil. Ne vem, ce se živi. Mogoče ga je vzela že ruša, ker je starejši od mene. Pa jih imam ze jaz 77. 25 let ze ne vem o njem nič. Cisto nič. Sem si v najem to vzela. Denar pa sem dobila nekaj od penzije, ki mam malo. Nekaj pa od dela. Rečejo okoliški kmetje, da sem pridna. Pobiram "japke", pa krompir, pa kopljem. Pa se nabere. Dovolj za najemnino. Je pa hiška vlažna. Lastnik mi ne popravlja stvari. Vem pa, da nimam kam iti. Kam bi sla pri teh letih? Saj se avta nimam. Peski pa se ne morem seliti. Vse, kar imam je v tej hiški. Me je pa sram, ker pozimi "dehtam". Ko grem v trgovino, mislijo ljudje, da sem cunka. Ampak je vlaga taka, da mi vse suknje "dehtajo" (smrdijo). Perem pa na roke, sa,mo posuši se ne. Včasih kar mokro sukno oblečem, da jo telo posuši, ko grem do trgovine. Me pa kolk boli, palco rabim. Tisti, v katerega me je največkrat bincal. Pa glava ... Imam sestro. Samo ne vem, kje je. Nekje na Primorskem živi, ampak ko sem moža zapustila pa sramoto familiji naredila, sva se zgubili. Zofi ji je ime. Njo bi se rada kdaj videla. 10 let je mlajša od mene. Moja edina družina je. Bi ji spekla potico, tako kot so jo znali mama. Zato vsaki mesec prišparam kak evro, pa na kup dajem, da ce jo najdem, bi lahko kupila orehe, pa cuker in jo spekla...
