Še pomnite "Podarim - dobim" in Rifletov šal?

V začetku decembra je Smučarska zveza Slovenije v sodelovanju s Petrolom in Športno loterijo začela akcijo Zmagujmo skupaj. Z nakupom srečke lahko sodelujete v kvizu, in če boste prepoznali smučarje na srečki, lahko sodelujete v žrebanju za bogate dobitke, vredne tudi 10.000 evrov. Izkupiček od prodanih srečk bo smučarska zveza uporabila za razvoj mladih smučarjev.
Tiste bralce in bralke Nedeljskih novic, ki že dlje tlačite zemljo, bo ta akcija morda spomnila na podobno, ki se je v Sloveniji začela pred dobrimi 35 leti in v 13 letih, kolikor je trajala, pomagala zbrati kar zajetne kupe denarja, najprej za slovensko smučarijo, pozneje po osamosvojitvi pa še za druge športnike. Številke, ki jih je znamenita akcija Podarim – dobim dosegla, so občudovanja vredne še danes. V 13 sezonah, od leta 1984 do 1997, so prodali približno 18 milijonov kartic. V najboljših letih, pred osamosvojitvijo, so jih prodali več kot dva milijona, kar je pomenilo, da je vsak prebivalec Slovenije kupil najmanj eno kartico. Takrat so, preračunano v današnje zneske in denar, na leto za smučarijo zbrali približno 1,4 milijona evrov. Še leta 1997, ko se je akcija že izpela, so prodali 650.000 kartic.

Bila je to res akcija, ki je združila Slovenijo. Kako ji je uspelo, smo vprašali enega od njenih očetov Jureta Apiha, ki je za televizijske spote Podarim – dobim napisal kakšnih 240 scenarijev.


Kako se je akcija začela?
Pobudo je dal Evgen Bergant - Kuki, urednik športa na Delu. V Nemčiji in Avstriji je potekala podobna akcija SportHilfe, Kuki pa je idejo prenesel na smučarsko zvezo. Tam so se strinjali in se obrnili na Anteja Mahkoto, ki je bil direktor tozda Delo, kjer pa ni imel prav veliko dela. Ante me je poklical, vprašal, kaj si mislim, ali bi to delali. Hitro smo se dogovorili, da gremo v akcijo. Mahkota je potem postal predsednik odbora, jaz sem skrbel za marketing in oglaševanje. Poleg tega sem pisal scenarije. Tiste za televizijske spote, v katerih je nastopal Rifle?

Ja, tiste. Jaka Judnič je bil režiser. In to je bilo to. Pozneje je še nekajkrat padla pobuda, da bi akcijo ponovili, a tega se ne da ponoviti. Takrat je bilo ključno, da so se spravili skupaj televizija, pošta, Delo, finančni minister je bil član predsedstva smučarske zveze, zato ta akcija ni bila obdavčena. Na televiziji smo imeli zastonj toliko in toliko terminov, pošta je zastonj raznašala kartice in darila, Delo je tiskalo kartice po posebni ceni. To je bil čas, ko si se lahko kaj dogovoril. Vsi smo bili na eni ladji. Rekli smo, fantje, bomo kaj naredili. In smo. Danes je to zelo težko ponoviti. To je bilo ključno. Brez tega bi bila akcija že na začetku zamorjena, če bi morali plačevati vse televizijske termine, pošto, davke. Pa tudi smučarji so bili zelo priljubljeni.
Ja, ampak športniki so bili takrat frajerji. Smučali so en teden v St. Moritzu, naslednji teden nekje drugje, spali v imenitnih hotelih, mnogi so razmišljali, zakaj bi jaz zbiral denar zanje, da se imajo fino. Zamisel, ki smo se je v odboru na začetku držali, je bila, da je treba te fante in punce predstaviti ne kot frajerje, ampak da so zelo zagnani, pridni športniki, ki delajo za nas. Za naše zmage. Podjetja so rada sodelovala, takrat je bila še družbena lastnina, zato jim je bilo tudi lažje kaj dati. Niso dajali iz svojega žepa, ampak iz družbenega. Lažje daš 10 družbenih televizorjev kot 10 svojih. Ko se je akcija razživela in je postala popularna, je bilo dobro sodelovati. Bil si na televiziji. Veliko daril je uspelo zbrati tudi Tonetu Vogrincu in Lojzetu Gorjancu, ki sta bila na čelu alpskih in nordijskih smučarjev. Podjetja so se rada odzivala, rada so se s svojimi izdelki videla na televiziji. Akcija je bila zelo priljubljena.


Ja, šlo je kot snežna kepa. Ko se je začela kotaliti, so vsi hoteli biti zraven. Nagrade so bile imenitne – od montažne hiše, avtomobilov, televizorjev, pralnih strojev do smučk. Delali smo raziskavo, ki je pokazala, da je bila akcija med Slovenci bolj prepoznavna celo od plebiscita. Imela je kar 97-odstotno prepoznavnost. Podpora ljudi je bil tako rekoč popolna. To se je poznalo tudi pri denarju.

Ja, denarja je bilo več, kot so ga smučarji potrebovali. Naša akcija je bil uspešnejša, kot je bila SportHilfe, ki smo jo kopirali. Verjetno zaradi izjemnih okoliščin. Najbrž si niso mogli niti v Nemčiji ali Avstriji privoščiti tega, kar smo si mi. Ni imelo tega naboja. Nacionalnega in pomoči vseh. Bila je učinkovita mešanica – malce socializma, malce Balkana, malo nacionalizma, malo prebujanja naroda, vse to se je združilo v šopek, ki je omogočil, da se je dalo tako delati. Veliko je bilo narodnoprebujevalnega učinka. Kartice so kupovali vsi, tudi tisti, ki niso nikoli v življenju kupovali srečk ali igrali na loteriji. Z nakupom so pomagali našim fantom. Tudi za športnike je bila ta akcija svojevrstna spodbuda.

Šal kot blagovna znamka

Eden od zaščitni znakov akcije je bil Janez Hočevar - Rifle, ki je z znamenitim črno-rumenim šalom zaznamoval vsako žrebanje igre Podarim – dobim. Ko smo se pred kratkim z njim pogovarjali, je bilo seveda prvo vprašanje, ali še ima znameniti šal.
»Ja, itak. Ni bil sicer zelo znamenit šal, ampak je šele potem postal znamenit. Ko smo začeli delati prvi televizijski spot, tisti znameniti, v katerem je bila predstavljena vsa smučarska generacija, se je Tona Vogrinc spomnil: 'Čuj, ka bomo naredili, zimsko te moramo nekako obleči.' In smo šli na Vibo v fundus in tam našli en šal in eno kapo. Tisti šal je postal blagovna znamka akcije. Vsako zimo sem dobil vsaj deset šalov od oboževalk, ki so mi jih naštrikale v najrazličnejših barvah. Tiste sem potem razdeljeval naokrog.

Ste se kdaj bali, da vas na gledališkem odru zaradi vaše vloge pri akciji ne bodo jemali resno?
»Spomnim se, da ko sem igral Jermana v Cankarjevih Hlapcih, je bilo velika dilem, ali bo kdo v kakšnem mladinskem abonmaju zakričal, 'kje imaš pa kapo'. Uporabiti sem moral kar veliko energije, da sem preprečil kaj takega.«
Vam je ostalo kaj posebnega v spominu na to akcijo?
»V teh spotih nismo izdelkov samo hvalili, lahko smo se tudi malce zafrkavali, malce začinili, in kar naenkrat je bilo to podjetjem, ki so dajala nagrade, všeč. Zdaj je že veliko reklam, ki se začnejo s samoironijo. Takrat je bilo treba, vsaj na začetku, vse delati resno, s kadilnico. Spomnim se, ko smo podarjali avtomobile znamke Daewoo. Napovedali so avto dajvu, a sem jim v šali rekel, da ne dam. Najprej smo bili vsi v skrbeh, kaj bodo rekli, potem pa so bili vsi navdušeni.«
Kako so se športniki, ki so nastopali z vami v spotih, izkazali kot igralci?
»Eni bolj, drugi manj, ampak bolj kot to je bil problem, ker športniki niso imeli časa. Mi smo jeseni, po navadi oktobra, hodili po ledenikih, kjer so trenirali, jih tam vse utrujene lovili, da bi z njimi kaj posneli. Ali pa če so prišli za en dan v Ljubljano, smo že leteli na snemanje. Spomin na tista leta je lep, vladal je nekakšen skupinski naboj, ljudje so rekli, ta denar gre za naše, slovenske smučarje, in da ne bo šel v Beograd.«