Še pred petelini po blatu in snegu proti Muljavi (FOTO)

Jurčičevo literarno pot od Višnje Gore do Muljave je možno prehoditi vsak dan – toda prav poseben čar obiskovalcu daje hoja vsako prvo soboto v marcu po stezicah, ki jih je nekoč kot otrok kmečkih staršev ubiral pisatelj. Kljub obetavni napovedi so pohodniki v meglenem in hladnem jutru po snegu in blatu ubirali pot proti Muljavi. Še preden so petelini odpeli prvo jutranjo arijo, so udeleženci, ki prisegajo na rek o rani zlati uri, še po mraku švignili čez staro mestno jedro naravnost v hrib proti Pristavi.

Množica na Jurčičevini na Muljavi.

Lepa Vida vadi otožnost

Malce kasneje pa prva velika jata pohodnikov. Višnja Gora je obiskovalce v soboto, prav na dan, ko bi pisatelj Josip Jurčič praznoval 179. rojstni dan, pričakala praznično odeta v državne in mestne zastave. Pred Hišo kranjske čebele so člani Godbe Stična zagnano pihali vsak v svoje trobilo in dajali takt množici, ki se je vzpenjala proti grajskim razvalinam. Na vzpetini so nekoč živeli sami plemeniti ljudje. Kdor prihaja v ta kraj, ki mu je habsburški cesar Friderik lll. pred natanko 545 leti podelil mestne pravice, mora biti silno spoštljiv, saj se po žilah domačinov menda še danes pretaka malce modre krvi.

Josipa Jurčiča je izvrstno upodobil Igor Adamič.

Več kakor 5000 ljudi je v soboto marširalo po glavni mestni promenadi in med njimi tudi veliko takih, ki sicer prisegajo na hojo po Karavankah, Julijskih in Kamniških Alpah, a so tokrat vršace raje zamenjali za bolj položno pot. »Sem prvič na pohodu in zagotovo bom tu spet prihodnje leto, saj rad uživam v naravi in na cilju pričakujem samo kako dobro domačo klobaso,« je v šali povedal sivolasi Alojz Perkar iz Ljubljane, oborožen s pohodnimi palicami za lažje premagovanje poti proti Polževemu.

Na Pristavi je bilo kot v panju.

Medtem ko se je Josip Jurčič, ki ga je upodobil Igor Adamič, čisto vživel, rad se je pogovarjal z mladenkami in jim pihal na dušo, je novinarska kolegica Saša Senica vsa nesrečna in nevsakdanje oblečena švignila mimo nas. Kasneje smo izvedeli, da bo v letnem gledališču na Muljavi v juniju zaigrala v Jurčičevi Lepi Vidi glavno vlogo in zdaj menda vadi otožnost, v kar se brez dvoma mora vživeti, ko pa je zapustila otroka in moža, se zapletla z nekim Benečanom, potem pa ji je bilo žal.

Pohodnike so ves čas usmerjali lično izdelani leseni smerokazi.

V maskoti kranjske sivke je med ljudmi brenčalo prikupno dekle, domačini pa so udeležence brezplačno nasitili z medenim zajtrkom. Polne roke dela je imel Aleš Erjavec, predsednik Planinskega društva Polž, ki je zadovoljno ugotavljal, da smo covid premagali, zato ljudje zdaj množično drvijo skozi Višnjo Goro na Muljavo. Mimogrede, na polžka, na to slinasto živalco s hiško, so Višnjani zelo ponosni, zato ga ljubosumno čuvajo priklenjenega kar na verigo.

Oslica kot turistična znamenitost

Na Pristavi in malce naprej na Zavrtačah je bilo na stojnicah možno dobiti domače dobrote, kar si jih človek poželi. Po dobri uri so pohodniki prispeli do najvišje točke pohoda na Polževem, nato pa se je začel spust proti Velikim in Malim Vrhem ter naprej mimo razvalin gradu Roje. V dolini Kravjaka so na obrobju še opazne razvaline gradu Slemenice.

Pred pisateljevo rojstno hišo.

Tu je pisatelj črpal navdih za svoje romantične zgodbe, nesrečne zaljubljence in vaške čudake, med katere zagotovo spada Krjavelj, ki ga je nekoč ob obilici smeha pohodnikov na Jurčičevini uprizarjal nekdanji ivanški župan Jernej Lampret. No, še boljši Krjavelj je bil njegov oče, ki se ga živo spominja gasilec, ki smo ga srečali pred cerkvijo Janeza Krstnika v Oslici, ko je s svojimi tovariši prodajal napitke in izvrstno medeno žganje. Šilce ali dva blagodejno vplivata na bistrost uma in duha in korak je potem menda bolj krepak, je bila družna ugotovitev tudi nekaterih pohodnikov iz Litije.

Prikupne pohodnice pred krajevno tablo za trajen spomin.

Našim sogovornikom se je najbolj vtisnil v spomin prvi slovenski roman Deseti brat, pa Rokovnjači in preostale povesti, povezane z življenjem ljudi v tem delu Dolenjske. Na poti do cilja so se mlade dame za fotografiranje nastavile pred tablo Oslica (beseda ima poudarek na prvem samoglasniku, zato ne gre za štirinožno kopitarko) in se na vso moč zabavale. Malo je znano, da je v bližini tega kraja resnično umrl Martinek Spak oziroma deseti brat v istoimenskem Jurčičevem romanu.

V meglenem jutru po zasneženi poti proti Polževemu.

Na Muljavi so organizatorji pripravili bogat kulturni program. Zbrane je pozdravil ivanški župan Dušan Strnad, ki je spoštljivo spregovoril o pisatelju Josipu Jurčiču. Tokrat Krjavlja in njegove koze ni bilo na spregled. Menda je omagal na klopi pri bližnjem Obrščaku, kjer so obiskovalcem ponujali pečene mesne dobrote.

Pod takti Godbe Stična so ubirali pot proti grajskim razvalinam.

Kdor je želel, je lahko pot nadaljeval do Krške jame in naprej na Krko, od koder so utrujene pohodnike v Višnjo Goro vozili avtobusi. Krška jama je bila odprta po zaslugi Jamarskega kluba Krka. Njihov vodja je prekaljeni jamar Leopold Bregar, ki mu je podzemni kraški svet vsaj tako poznan kot nadzemni. Obiskovalcem so za pod zob ponudili piškote v obliki netopirjev. Ta leteča živalca, ki ni ne ptič ne miš, je svojo domovinsko pravico dobila prav v Krški jami, ki je nekoč dajala zavetje domačinom, o čemer govori tudi Jurčičeva povest o Juriju Kozjaku. 

Pred Krško jamo so jih pogostili s piškoti v obliki netopirjev.