Poglejte, kako še pri osemdesetih plešejo folkloro (FOTO)
Folklorna skupina Nasmeh, ki deluje v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje Trebnje, je lani zaznamovala 15-letnico delovanja. »Ker jubileja zaradi covida-19 nismo mogli praznovati, smo to storili letos. Želeli smo, da se srečamo, poveselimo in gremo novim zmagam naproti!« pove Stanka Jurak, zadnjih deset let animatorka skupine, v kateri je 20 plesalk, ob njih pa še pet godcev.
Folklorna skupina Nasmeh ob vsakotedenskih četrtkovih vajah sodeluje na prireditvah v domačem kraju, z veseljem pa se je že večkrat predstavila tudi zunaj meja občine in Slovenije. Sodeluje tudi na vsakoletnih območnih Maroltovih srečanjih odraslih folklornih skupin. Za svoje delo je prejela priznanje Občine Trebnje in priznanje Krajevne skupnosti Trebnje.
»Začetki segajo 16 let nazaj. Nekaj članic, ki so obiskovale univerzo za tretje življenjsko obdobje, je želelo plesati. Tako je nastal Nasmeh s takrat 16 članicami, je pa bilo težje najti mentorja. V prvih letih je ta položaj prevzel Marjan Podobnikar, izkušen folklorist, ki je vrsto let plesal pri folklorni skupini Tine Rožanc,« nadaljuje Jurakova, ki pove, da je vseh 16 plesalk še danes v skupini, tri so dopolnile 80 let. Toliko je star tudi Ivan Bukovec, ki je skupino spremljal od začetka, ob letošnjem visokem življenjskem jubileju pa se je upokojil. »Ob melodijah harmonikarja Ivana Bukovca je skupina vsak četrtek v tednu zagnano vadila, se veselila in uživala v nastopih, in še danes, po 15 letih delovanja, je tako,« je na pionirske začetke spomnil napovedovalec Luka Bregar, ki je poskrbel za vezni tekst in vodenje dogodka ob slavnostnem dogodku Nasmeha.
Stanka nam je povedala, da so izjemno veseli, ker zadnje desetletje godejo, predvsem pa pojejo in plešejo pod taktirko Branke Moškon, ki je leta 2012 sprejela vabilo iz Trebnjega, sicer pa je srce in duša folklornega društva Kres iz Novega mesta. »Pod njenim vodstvom res lepo delamo. S folkloro obujamo šege, običaje, bogato kulturno dediščino prenašamo na mlade,« poudari Jurakova.
Sodelujejo z vrtci in šolo
»Vabile so me že prej, a se nisem mogla odzvati, saj sem delala v Novem mestu kot učiteljica tehnike, naravoslovja in kemije. Ko pa sem se upokojila, je bilo časa več,« razloži Moškonova. Po rodu Metličanka je zapisana plesu od mladih nog, ne nazadnje je bila njena mama vojarinka, kar pomeni, da je vodila kolo in pela, drugi pa za njo. Ko se je Branka poročila v Novo mesto, je tja prinesla tudi folkloro: »To je ljubezen, tega ti ne more nihče dati, to imaš v srcu. Bistveno je prijateljstvo, druženje. V Trebnjem je lepo, plesalke so zagrete, prisrčne, fantastično je delati z njimi. Naredile smo si tudi kostume, naša skupina pleše v meščanski noši iz začetka 20. stoletja. Pojemo in plešemo pa ravno tako, kot da smo stare 20 let.«
Obiskovalce na slovesnosti so navdušili še Folklorno društvo Košuta iz Poljčan, Plesna skupina Mavrica in Tamburaška skupina FD Kres. Članom FS Nasmeh je tudi v veliko zadovoljstvo, da lahko zapojejo in zaplešejo z otroki. Njihov vsakoletni program dela ima poudarek na medgeneracijskem povezovanju in že vrsto let sodelujejo z vrtcem Mavrica Trebnje, vrtcem Čebelica Šentrupert, vrtcem Deteljica iz Mirne, nekajkrat so sodelovali tudi s trebanjsko osnovno šolo. Ob jubileju so jih z obiskom počastili tudi najmlajši – otroci z oddelka Žogice vrtca Mavrica in učenci plesnega krožka podružnične šole Dobrnič, tega obiskuje skupaj 24 učencev in učenk, vodi jih učiteljica tamkajšnjega prvega razreda Urška Korelec.
Pa načrti za naprej, še pobaramo Stanko Jurak. »Da bi čim dlje plesali, da bi nam noge, roke in glas ter energija služili. Da smo skupaj in polno preživljamo te naše penzionistične dni. Le tega si želimo. In da znanje in ljubezen do folklore prenesemo na mlade. Ko me ne bomo več mogle plesati, bomo pa gledale njih,« pove Stanka, ki je vesela, da mladi nadaljujejo tradicijo – tako v trebanjskem vrtcu Mavrica kot na osnovni šoli v Dobrniču. »Hvaležne smo tudi županu Alojziju Kastelicu in njegovi ekipi. Občina ima v vseh ozirih posluh za nas v tretjem življenjskem obdobju,« še izvemo.
Plesni kostumi oz. noše so povzeti po slikovnem gradivu oblačenja prebivalstva na območju Dolenjske pokrajine in njene okolice iz začetka 20. stoletja. Ženski kostum je sestavljen iz spodnjega oblačila, ki ga tvori platneno poškrobljeno krilo na naborke, bombažne bluze z oblačilnimi detajli na sprednjem delu, ležečim ali ruskim ovratnikom, ter nabranimi podloženimi rokavi in skritim zapenjanjem na gumbe na zadnjem delu. Krilo je iz težje tkanine, v pasu položeno na gube ali ročno nabrano v zadnjem delu, z zapenjanjem na gumbe. Na oblačilih se pojavljajo detajli, kot so čipka, robčki in oblazinjeni gumbi, vendar v skromnejši obliki, saj črpajo svoje oblačilne karakteristike iz kmečkega okolja, kar je vidno tudi v barvni shemi in iz modnih dodatkov, kot so broške, verižice, pasovi in klobuki. Obleke je izdelala oblikovalka oblačil in tekstilij Aleksandra Šepec.
