Se spomnite teh stvari, ki jih mularija ne pozna (več)?

Čas neutrudno teče. Družba se hitro spreminja in z njo tudi tehnologija. Dandanašnja mladina je vpeta v družbena omrežja, uporablja pametne telefone, tablice, računalnike, pametne televizorje itd. In tisti malce starejši se kar ne nehamo čuditi, kako obvladajo vse te visokotehnološke igračke, ne da bi pred tem hodili na tečaje ali prebirali strokovno literaturo ali vsaj navodila.


Zanje je vse nekako logično in samoumevno. Zato je še kako zabavno, ko jim starši ali dedki in babice govorimo o tem, kako je bilo včasih, mularija pa le debelo gleda in se sprašuje, kako smo sploh lahko živeli. Pa poglejmo nekaj stvari, ki jih mlajše generacije, rojene v tretjem tisočletju, sploh ne poznajo več.

Telefonski imenik

S prihodom pametnih telefonov, no, pa tudi običajnih mobilnikov, nam ni treba več znati vseh telefonskih številk na pamet ali brskati po beležnicah in (tiskanem) telefonskem imeniku. Vprašajmo se, ali sploh poznamo deset najpogosteje uporabljanih telefonskih številk? Težka bo.


Zdaj greš v telefonu preprosto med stike, poiščeš osebo in pritisneš tipko Kliči. Kje so časi, ko smo brskali po tistih debelih buklah in iskali osebo po kraju in priimku. Ali iskali serviserja brez Googlove pomoči ... No, imenike dejansko še tiskajo, dobimo pa jih lahko v Telekomovih centrih in izbranih večjih prodajalnah Mercator po Sloveniji. Za leto 2018 so natisnili 45.000 popolnoma brezplačnih izvodov.

TV-revije

Včasih je skoraj vsako gospodinjstvo imelo Stop. Kako smo se ga veselili! Notri si našel kompleten televizijski spored, članke o filmih, televiziji in glasbi pa še kakšno nagradno križanko.

Potem pa se je začela digitalna doba. Vsak televizor s kabelskim, internetnim ali satelitskim TV-vmesnikom ima zdaj svoj spored, do katerega pridemo s pritiskom na daljinec, filme in nanizanke pretakamo s spletnih videoplatform, kot so Netflix, HBO Go, Amazon Prime Video, Voyo, Pickbox, gremo na Youtube ali jih poiščemo na kakšnih torrent virih. No, Stop še vedno izhaja kot priloga Večera in Vestnika, imamo pa tudi revijo Vklop, ki jo izdaja založniška hiša Media24, TV-spored pa je še vedno tudi v tiskanih dnevnih časopisih.

Telefon z vrtljivo številčnico

Pri nas so telefoni s krožnim izbirnikom, kot se temu strokovno reče, in pulznim izbiranjem dejansko zdržali še kar dolgo, na drugi strani Atlantskega oceana pa so jih že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja začeli zamenjevati telefoni z numerično tipkovnico in tonskim izbiranjem. Zdaj pa je velika večina telefonov digitalnih, tako mobilnikov kot stacionarnih.


Statistični podatki kažejo, da je bilo v Sloveniji konec leta 2016 le še 176.462 klasičnih telefonskih priključkov, 16 odstotkov manj kot leto poprej. Današnji mulariji tako ni jasno, kako smo včasih dobesedno "zavrteli telefon", počasi vnašali telefonske številke in kleli, če je imel kdo v številki "visoke" cifre, pri katerih je bilo treba dlje čakati, da se je številčnica odvrtela.

Klasična videoteka

Pred prihodom interneta, videa na zahtevo in takšnih ali drugačnih piratskih kanalov smo filme gledali na videokasetah ali devedejih, ki smo si jih šli izposodit v videoteko. Se pravi, šel si v videoteko, poiskal film (če je šlo za uspešnico, je bila seveda izposojena), plačal najemnino, ga doma pogledal, nato prevrtel trak na začetek, če je šlo za videokaseto, in ga naslednji dan vrnil, sicer si plačal še zamudnino.

Pozivnik

Do zgodnjih devetdesetih let je bilo na zahodu polno pozivnikov (angl. pager ali beeper), napravic, ki so uporabnika obveščale, da jih nekdo išče. V ameriških filmih je bilo pred prihodom mobilnikov to nekaj običajnega, pri nas so jih (in jih dejansko še) uporabljale le specialne službe, kot so gasilci, civilna zaščita, zdravstvena služba, reševalne postaje, služba opazovanja in obveščanja. Enostavnejše različice pozivnikov so pokazale le telefonsko številko, ki jo je uporabnik moral poklicati, naprednejše pa so sprejemale in oddajale kratka sporočilca, nekakšne predhodnike esemesov.

Walkman in discman

Prenosni predvajalniki glasbe so priljubljeni že več desetletij. Največji revoluciji sta naredila Sony z walkmanom (malim prenosnim kasetnikom) v osemdesetih letih in Apple z ipodom (predvajalnikom digitalnih zapisov glasbe z lastno knjižnico in trgovino) v letu 2001, vmes pa se je pojavil še (spet) Sonyjev discman.

A s prevlado pametnih telefonov so izginili tudi MP3-predvajalniki. Zakaj bi s seboj nosili dve napravi, če imamo vse lahko v eni, tako telefon kot predvajalnik. Če zdaj mulcu razlagaš, da je bilo treba kaseto obrniti, ko je trak prišel do konca, da nisi mogel hitro iskati komadov, ali da je zgoščenka preskakovala ob vsakem malce močnejšem tresljaju, bo le čudno gledal.

Videorekorder in videokaseta

Pred devedeji, blurayi in 4K UHD-videoposnetki smo imeli VHS (Video Home System) videokasete, ki so bile dejansko precej grozne. Kakovost posnetkov je bila slaba (standard VHS je s trga izrinil opazno kakovostnejši in kompaktnejši, a manj razširjeni betamax), trakove je bilo treba prevrtavati naprej in nazaj, kar je trajalo in trajalo (če si hotel prevrteti vso videokaseto, je trajalo po več minut). Seveda je bilo snemanje filmov in oddaj s televizije praktično, a kaj ko se je rado zgodilo, da si presnel kak drug posnetek, po možnosti prve korake svojega prvorojenca. Pa še mehanizem je včasih "požrl" trak. Ampak skupno gledanje filmov pri prijatelju, ki je imel videorekorder, je bilo neprecenljivo.

Fotografski film

Zdaj smo že vsi, ki imamo pametni telefon, mali fotografski mojstri, še posebno če imamo kakega večokega junaka. A tudi včasih smo veselo slikali, le vse skupaj je bilo precej manj instantno in veliko bolj premišljeno. Za vsak posnetek posebej smo si vzeli čas, nastavili osvetlitev, čas in še kaj ter pritisnili na sprožilec. Nato pa je bilo treba film še odnesti na razvijanje v fotostudio, ki jih je zdaj vedno manj, pa še ti se večinoma ukvarjajo s fotografiranjem za osebne dokumente, če malce pretiravamo. In ko je bil film razvit, smo šele videli, ali je fotografija uspela ali je bila neostra, zatemnjena, zabrisana ali le preprosto slaba. Zdaj je to malce drugače.

Telefonski modem

Kaj ni luštno gledati filma v visoki ločljivosti brez zastojev in zatikanja? Sodobna mularija le redko doživi buffering, kar pomeni, da se vsebina prenaša v predpomnilnik, medtem pa slika zastane. Ko pa ga doživijo, pa je jamranje veličastno. V devetdesetih, v tistih časih pred širokopasovnimi povezavami, pa je bilo to del srfanja po internetu. Nekateri se še kako dobro spomnimo tistega najedajočega piskanja, cviljenja in hreščanja, ko je naš vrhunski ultra super hitri 54 Kb (kilobitni) telefonski modem navezal stik s strežnikom, nato pa lepo počasi nalagal spletne strani, ki so bile seveda precej manj načičkane kot zdaj.

Če nisi imel kakšnega visokošolskega spletnega računa, si čas na internetu plačeval v telefonskih impulzih, "najbolje" pa je bilo, da seveda nisi mogel na internet, če je kdo v družini že telefoniral.

Disketa

Ena najbolj ikoničnih zadev iz starih časov je disketa (angl floppy disk). In dejansko jo posredno poznajo tudi naši potomci, saj je ukaz Shrani v Microsoftovem urejevalniku besedil Word in še marsikje drugje označen z ikonico diskete. In včasih smo res shranjevali vse na diskete, saj so bili trdi diski dragi, diskete pa so bile kompatibilne med različnimi računalniki in sistemi. Konec osemdesetih smo se navduševali nad 3,5-palčno disketo, na katero smo lahko stlačili celih 1,44 MB podatkov!

Tedaj je bilo to veliko – dejansko si cel operacijski sistem naložil s petih ali sedmih disket –, danes pa toliko prostora zavzame (kompresirana) JPG-fotografija na pametnem telefonu. Danes se nam ta kapaciteta zdi smešna, saj imamo že USB-ključke, na katere gresta dva terabajta (dva milijona kilobajtov) podatkov, za borih 40 evrov pa dobimo 128-gigabajtnega.