Še toplega lahko vsak vzame za spomin

KROPA – Naselje z večstoletno fužinarsko in kovaško tradicijo po urbanističnih posebnostih ter tehniških, kulturnih in zgodovinskih spomenikih spada med najpomembnejše slovenske zgodovinske kraje. Leta 1952 je bila Kropa kot prvi kraj v Sloveniji razglašena za kulturni spomenik.


Fužinarsko in kovaško tradicijo v Kropi ohranja Kovaški muzej, ki je urejen v Klinarjevi hiši v osrednjem delu starega trškega jedra. »Prikazuje zgodovinske temelje železarstva, tehnično-zgodovinski razvoj obdelave železa od rude do žeblja ter gospodarske, socialne in kulturne razmere v Kropi in sosednjih železarskih naseljih pod severovzhodnimi obronki Jelovice,« pojasnijo v muzeju.


Na Gorenjskem so se železarska naselja začela razvijati v 14. stoletju na območjih, bogatih z železovo rudo limonit. Gospodarsko najpomembnejša rudna nahajališča so bila v predgorju Julijskih Alp, na območju alpskih planot Jelovice, Pokljuke in Mežaklje. Železarska naselja v dolinah so nastala v obdobju širitve znanja rabe vodne energije, ko se je prvotno kmečko gozdno železarstvo od rudnih nahajališč v gozdovih alpskih planot začelo seliti v dolino k potokom.


Pomembno vlogo pri začetkih železarstva v železarskih krajih pod Jelovico so imeli Ortenburžani, koroška plemiška družina iz Špitala ob Dravi. Ortenburški rudarski red iz leta 1381 za železarje z območja današnjih Jesenic je najstarejši zapis rudarskega prava na Slovenskem. Redu je bil leta 1496 dodan poseben odstavek, ki se je nanašal na Kropo, Kamno Gorico in Kolnico, železarske kraje v Lipniški dolini. Ferdinandov rudarski red je Kroparjem od leta 1550 priznal posebno samoupravo, neodvisno od zemljiških gospodov. Vodil jo je rudarski sodnik. Rudarski redi so ostali v veljavi do reform cesarja Jožefa II. v letu 1781.


»V 15. stoletju sta bila v Kropi zgrajena dva plavža, Spodnja in Zgornja fužina,« razložijo v Kovaškem muzeju. »Fužinarska hiša v Kropi je večinoma dvonadstropna stavba, za katero je bilo v preteklih stoletjih značilno sobivanje fužinskih posestnikov in njegovih delavcev – žebljarjev. V posamičnih kroparskih hišah je v preteklosti živelo do 100 ljudi. V fužinarskih naseljih v Kropi in Kamni Gorici se je oblikoval sistem proizvodnje od rude do žeblja za prodajo doma in na tujem.

Poleg dveh fužin je v Kropi obratovalo sedem kovačnic za polizdelke in 19 vigenjcev, kovačnic za žeblje. Fužinarji so za proizvodnjo najemali rudarje, oglarje, fužinske delavce in žebljarje. Število prebivalstva se je v Kropi v 18. stoletju povzpelo nad tisoč, drugo polovico 19. stoletja pa sta zaznamovala velika kriza in konec fužinarstva. Vzroki so bili pomanjkanje železove rude, odmaknjenost od glavnih prometnih poti ter konkurenca strojno izdelanih žebljev in vijakov. Leta 1894 je bila v Kropi ustanovljena žebljarska zadruga z namenom preživetja brezposelnega prebivalstva. Nujen je bil prehod na strojno delo, vzporedno pa se je še celotno prvo polovico 20. stoletja ohranjalo tudi ročno žebljarstvo.«


Prve strojno izdelane žeblje v Kropi so leta 1901 napravili za potrebe železnic in rudnikov. Ročno in strojno izdelani železniški žeblji so bili v prvi polovici 20. stoletja najpomembnejši žebljarski izdelek. Na mestu nekdanje Spodnje fužine v Kropi je začela nastajati tovarna; leta 1913 oziroma 1931 sta bili tu vzpostavljena obrata za strojne gradbene in čevljarske žeblje. Po drugi svetovni vojni je železarsko tradicijo v Kropi nadaljevala Tovarna vijakov Plamen Kropa. Hkrati je kraj postal znan po izdelkih umetniškega kovaštva, kjer tradicijo nadaljuje podjetje UKO Kropa.


»Žeblji so bili več kot pol tisočletja najpomembnejši izdelek kroparskega železarstva,« so povedali v muzeju. »Razvili so več kot sto vrst, oblik in mer žebljev. Med njimi so bili žeblji, prilagojeni potrebam sredozemskega trga oziroma ladjedelništva. Prav ti so bili najpomembnejši izdelek gorenjskih fužin v preteklih stoletjih. V prvi polovici 20. stoletja so pomemben del žebljarske tradicije postali čevljarski žeblji. Simbol kroparskega in kamnogoriškega žebljarstva so žeblji planinčarji za okovanje robov podplatov planinskih čevljev.«

Kovaški muzej v posebni žebljarski zbirki predstavlja obsežen pregled v Kropi in Kamni Gorici ročno izdelanih žebljev iz 19. in prve polovice 20. stoletja, od najmanjših čevljarskih do velikih gradbenih. Nepogrešljiv del muzejske predstavitve žebljarstva v Kropi je vigenjc Vice, kovačnica za ročno kovanje žebljev s stavbno zasnovo iz 18. stoletja.


To je edini ohranjeni vigenjc v Kropi, kjer je dokumentirano delovno okolje iz obdobja ročnega kovaštva. V tej stavbi so kovali še v prvi polovici 20. stoletja, zdaj pa je ogled omogočen prej napovedanim skupinam. Posebna zbirka v muzeju so umetniško kovana dela Jože Bertonclja (1901–1976) iz Krope, najpomembnejšega slovenskega mojstra sodobnega oblikovanja železa.