Sejem, ki traja že več kot 300 let (FOTO)
Mesto Gornja Radgona, ki se je včasih imenovalo Oberradkersburg, je znano po komercialnih sejmih, ki jih prireja družba Pomurski sejem, ter po znameniti radgonski zlati penini, zato se tudi trži pod blagovno znamko Mesto sejmov in penine. Obe dejavnosti imata dolgoletno in uspešno tradicijo.
V Gornji Radgoni, enako je tudi v mestu na drugi strani reke Mure, v Bad Radkersburgu, že od leta 1700, 15. novembra, na god sv. Leopolda, poteka tudi krajevni in verski Leopoldov sejem. Ta je bil v preteklosti vedno le med tednom. Če je prišlo Leopoldovo na nedeljo, so ga prenesli na ponedeljek. Na sejmu se je namreč nekoč prodajalo tudi veliko živine, ki se je ob nedeljah ni gonilo.
Včasih so na ta dan na območju Trat, kjer stoji znameniti smodniški stolp, potekali tudi živinski sejmi, na katerih so mešetarji kupovali živino, ki so jo prignali iz bližjih in daljnih krajev, celo iz Avstrije in Hrvaške. Živinskega sejma že dolgo ni več, na tem prostoru pa je zraslo naselje hiš in stanovanjskih blokov.
Krplje sem kupil zato, da jih bom obesil v spomin na preteklost in za okras.
Krplje so za listje
Ohranil pa se je Leopoldov sejem, ki ga je obiskovalo veliko tedaj večinoma kmečkega življa, saj so kupovali ročno izdelane izdelke in pripomočke, ki so jih potrebovali pri kmetovanju pri vsaki hiši. Največkrat so bile to lesene grablje, kosišča za koso, brezove in sirkove metle, štriki iz prediva za pogon živine, krplje za nošenje listja ali krme, štili ali toporišča za razno orodje, za motike, lopate, krampe in še kaj.
Na veliko pa so gospodinje kupovale lončene izdelke, zlasti sklede, dükle, plehe za peko mesa in drugih jedi v krušni peči, tegle za rože in še mnogo kaj. A veliko naštetega danes na sejmu ni več videti. Tako je bilo letos med sejmarji težko najti lončarja. Najštevilnejši so bili prodajalci suhe robe iz Ribnice in okolice, ki je svetovno znana po izdelkih, ki jim pravijo suha roba. Tradicionalna ponudba je zajemala prodajo sirkovih in brezovih metel. Posebej pa nam je v oko padel tudi stari izdelek, ki so mu pravili krplje.
Ko smo vprašali enega izmed kupcev, ki si jih je ravno obesil na ramena, zakaj jih je kupil, nam je povedal: »Veste, že kot otrok sem s krpljami nosil listje v listnjak, ki smo ga grabili v bližnjem gozdu in v travniškem sadovnjaku. Listje smo nastiljali. Iz tega je bil najboljši gnoj. Kupil pa sem jih zato, da jih bom obesil v spomin na preteklost in za okras.«
Med prodajalci je bilo tudi veliko tistih, ki prodajajo industrijsko robo. Moramo pa omeniti, da smo srečali med prodajalci tudi domačine, ki praktično niso bili prodajalci, pač pa so se predstavljali s svojo društveno dejavnostjo, nekateri so predstavljali svoje ročne izdelke, kmetijske pridelke, mesne in mlečne izdelke, različna olja. Bili so večinoma domačini in okoličani, govorili pa smo tudi z obiskovalci iz sosednje Avstrije, ki sta jih pri nas premamili zlasti cenejša hrana in pijača.
Enako je bilo na slovenski in avstrijski strani, kjer je sejem potekal v avstrijski Radgoni, v središču mesta. Oba sejma so obiskali številni, saj smo, enako kot Avstrijce pri nas, tudi v Bad Radkersburgu srečali mnogo Slovencev. Nekateri izmed razstavljavcev so bili na avstrijski strani, kjer je požel veliko zanimanja s svojimi artikli ljudski pevec, pisatelj in humorist Danilo Rajh iz Spodnje Ščavnice.
Žensko orodje
Po splošnem prepričanju je bil letošnji sejem, ki so ga izpeljali že več kot tristotič, saj je bil preložen le v času kuge, vojn in pandemij, uspešen, saj so mnoge reči zamenjale lastnike. Zlasti so tokrat kot za med šle moške in ženske spodnjice, tudi dolge oziroma zimske, potem tradicionalne sirkove metle, kjer je ena stala 10, tri pa 20 evrov, ter tudi medenjaki in medeni srčki. Seveda se je dobro prodajalo tudi sveže in sušeno sadje, kjer so bile vrste kupcev najdaljše, tudi kakšne povrtnine.
Živinskega sejma že dolgo ni več, na tem prostoru pa je zraslo naselje hiš in stanovanjskih blokov.
Poleg klobas in drugih mesnih dobrot so se kolone zbirale ob Andijevih langaših. Nekateri so kupovali tudi lopate za kidanje snega, saj težko kje drugje dobiš lopato za manj kot 10 evrov. Zato niti ne preseneča, da je veliko obiskovalcev s prireditve odhajalo s tremi metlami, ali dvema metlama in eno lopato, in po Gornji Radgoni in tudi na drugi strani reke Mure, v sosednji Avstriji, smo lahko srečali veliko ljudi z omenjenim ženskim orodjem, kot se je izrazil eden izmed kupcev, ko je dejal, da bo »orodje samo prinesel domov, ostalo pa ni moje delo«.
Vsekakor pa so šli v promet dobro tudi napitek sv. Martina in druga poživila, ter seveda Martinova in druga kulinarika, zlasti dobre domače klobase. Ker je tokrat dan minil v soncu in brez dežja, so ponudniki prodali bistveno manj dežnikov, kot jih običajno, zato pa je šlo kar nekaj kmečkega orodja, različnih oblačil, obutve, hitro so pošle tudi vse domače dobrote (gibanice, kvasenice, meso iz tünke, klobase, zaseka ...) ter še marsikaj.
Letos so bili zraven tudi mnoga turistična in druga društva, ki so skrbela za zdravo tržnico, predstavila pa so se tudi nekatera druga društva, čebelarska, za zaščito živali ... Mnogi so ponujali izdelke domače in umetne obrti, nekateri tudi stare predmete in rabljeno opremo.
Za Leopoldov sejem v Gornji Radgoni splošno kaže omeniti, da gre za najstarejši sejem na tem območju, na katerem pa se lahko kupi praktično vse od igle do letala, predvsem pa potrebščine za kmetovalce in vsakdanjo rabo, saj imajo še zlasti kmetje, potem ko so končali vsa opravila na kmetijah, več časa za obisk sejma, pa čeprav samo za klepet ob špricarju in klobasi, sedaj, ko je zatišje pri delu na poljih.
