Seneno mleko in meso spet dobivata veljavo

V Sloveniji imamo skupno pol milijona hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega je 174.000 hektarjev njiv in 277.000 travnikov in pašnikov. Medtem ko se obseg polj od osamosvojitve ni kaj prida spreminjal, smo imeli denimo leta 2000 zglednih 310.000 hektarjev travnikov in pašnikov. Deloma smo jih žrtvovali za zazidalne parcele, deloma za avtoceste, nekaj pa se jih je zaraslo. Vedeti je treba, da imamo ta trenutek in tudi sicer stalno v zaraščanju najmanj 15.000 hektarjev nekoč kmetijske zemlje, ki je nihče več ne obdeluje.

Od omenjenih travnikov in pašnikov je po mnenju poznavalcev le tretjina primernih za intenzivno obdelavo s tremi in več odkosi travinja, preostali pa z dvema in enim odkosom ter v kombinaciji s pašo. V tretji kategoriji imamo seveda zgolj pašnike, ki so primerni za krave dojilje, in hribovske, planinske pašnike, ki so po opuščanju v osemdesetih in devetdesetih spet postali zanimivi.

V savinjskih planinah pasejo

Tako kot je Slovenija reliefno specifična, je tudi posebna in zlasti zahtevna za kmetovanje. V principu velja pravilo, da so le omenjeni intenzivni travniki primerni za resno proizvodnjo, denimo mleka, medtem ko so po mnenju agronominje mag. Tatjane Pevec s celjskega kmetijskega zavoda dvo- in seveda enokosni primerni za ekstenzivno kmetovanje, ki na drugi strani od kmeta zahtevajo lastno proizvodnjo izdelkov, denimo sira, mleka, jogurta ali ne nazadnje mesa. Kot pravi Pevčeva, so danes najboljši štiri- in petkosni travniki, nekoč le dvo- do trikosni. »Kmetje so včasih kosili dvakrat v cvetenju, praviloma po 1. maju, tako rekoč nikoli prej. Danes intenzivne travnike kosimo že aprila pred latenjem. V tem pogledu se je botanična sestava travnikov močno spremenila. Bili so polni črne in bele detelje ali denimo navadne turške detelje z živimi vijoličastimi cvetovi na 60 centimetrov visokih steblih, ki raste tudi na suhih tleh. In turška detelja prenese le dva odkosa, če pognojimo in kosimo večkrat, preprosto izgine.«



Kakšne možnosti imajo torej naši kmetje z ekstenzivnimi travniki? Medtem ko je na bohinjskih planinah pridelovalcev sira le še za vzorec in se tradicija sedaj obuja, so na Tolminskem skozi nemirna desetletja zadržali vitalno pašno skupnost in danes je v Tolminskih planinah okoli 25 močnih rejcev živine, drobnice ter sirarjev. Naj omenimo, da so tolminski sirarji preživeli deloma tudi zaradi bližine meje z Italijo, kamor so prodajali svoje izdelke in to počnejo še danes.

Z izjemo Velike planine Kamniško-Savinjske Alpe niso primerne za sirarstvo oziroma tu ni bilo tradicije sirjenja.

Toda savinjski kmetje so jih drugače izkoristili. Kot pove Pevčeva, imajo na območju Kmetijskega zavoda Celje skupno dobrih 80.000 hektarjev kmetijske zemlje, od tega je 60.000 hektarjev travnikov, velik del jih je na več kot 50 planinah: Robnikova planina, Kašna planina, Menina planina (Gospodno, Globače), kjer savinjski kmetje sezonsko pasejo.

»Gre večinoma za pašo telic, ki jih na pomlad v okviru pašnih skupnosti kmetje pripeljejo na pašnike, doma ostajajo le krave molznice. Tako imajo po eni strani manj dela, po drugi pa seveda porabijo precej manj krme.«



Gre za staro uveljavljeno prakso savinjskih kmetov, ki je bila pravzaprav v primerjavi s Tolminci in Bohinjci vseskozi zapostavljena. Neupravičeno. Pogled z vrha planine Veža-Ravni je prav tako lep. In tudi na Golteh vas poleti pozdravijo krave.

Seneno mleko in meso

Edinstvena priložnost za kmete je pridelava senenega mleka in preostalih izdelkov. Lahko bi rekli, da gre za pogled nazaj, za obujanje stare prakse, seveda z novo tehnologijo. Začelo se je v avstrijskih in severnoitalijanskih Alpah, kjer so morali ustvariti dodano vrednost, sicer bi visokogorske kmetije, denimo na Tirolskem, umrle. Poleg razvoja turizma so se s pomočjo izdatnih subvencij nekateri kmetje preusmerili na seneno rejo, kar pomeni, da živino krmijo le s senom, tako kot nekoč. Seveda z moderno tehnologijo. Tako je že pred nekaj leti odkupna cena za liter znašala dobrih 60 centov. Tudi seneno meso je seveda drugačno in ima svojo ceno. Pevčeva sicer poudarja, da dela s travniki in krmljenjem živine ni nič manj. »Morda ga je celo več. Poleg tega mora biti kmetija primerno urejena. Tradicionalni kozolec seveda ne pride v poštev, ampak gospodarsko poslopje oz. senik z dvigalom, s katerim polagate in razporejate seno živini, ki ni poceni.« Hkrati morate imeti sušilno napravo za dosuševanje sena, najbolj enostavna z ventilatorji stane nekaj deset tisoč evrov. Če si omislite različico na topel zrak, je to seveda resna investicija. Pa vendarle se zdi, da stvar postaja zanimiva. »Na našem savinjskem koncu, kjer Avstrija, Italija ali Madžarska niso blizu in se morajo kmetje zanesti na vire oz. odkup v svojem okolju, se interes za pašo in ekstenzivno izkoriščanje travnikov kar povečuje.«