Šepavec z vneto Ahilovo peto

Sprva mi je šla hoja dobro, zastavljene si razdalje sem zmagoval brez težav, dnevni doživljaji so mi pretežno spodbujali zadovoljstvo in dobro počutje. Tudi žulji, ki sem jih pridelal že drugi dan, me niso zares skrbeli. Bolj so se, ko sem v albergu snel nogavice, da si ohladim noge, v moje žulje začeli vtikati sopotniki – večina z enako težavo. Da žulje še kar dobro prenesem, sem vedel že z minulih pohodov. Toda ko sem tretji dan opravil daljšo etapo po asfaltu in betonu, se je pozno popoldne oglasila bolečina v levi peti. Upočasnila mi je dolžino koraka, s tem hojo. Naslednji dan mi je podobno počasnejša romarka. ona z bolečino v kolenu, razložila, da se mi je najverjetneje vnela Ahilova peta, kar za moje nadaljevanje ne obeta nič dobrega. Ob hlajenju z gelom in mazanju s kremo je edini preostali ukrep – počivanje. Ampak dolgotrajno, saj dan ali dva ne zadostujeta. Kako naj počivam, ko sem komaj začel? Zavil sem se v tišino in glodal pri sebi, dokler nisem prispel do kraja z wifi dostopom. Običajno so to lokali, s signalom so prekrite tudi nekatere vasi na poti. Na mobiju sem poguglal, da zvem kaj več. Nič kaj bolj uporabnega od tistega, kar mi je že povedala romarka, nisem odkril.

Skoraj bi odnehal

Sočasno s pojavom bolečine v peti sem prejel od domačih prejel sporočilo, da je moja mama, tik pred 92. rojstnim dnem, izgubila sposobnost hoje. Napovedovalo se ji je že dlje časa, zato sem vedel, da se tega trenutka, ko se bo zgodilo, boji. Kar je povsem razumljivo.
Začel sem se samospraševati, koliko lahko še prehodim z bolečo peto. Odločitevm kako naprej, sem preložil na naslednje jutro. Po nočnem počivanju je bilo malo bolje, a je že začetek hoje nakazal, da mojemu nadaljevanju poti ne kaže dobro. Pravzaprav ni bolečina rezala na polno med hojo, ampak ko sem se ustavil. Prav usekala je po postankih, ko sem znova začel hoditi. Načrtovano dnevno razdaljo sem prepolovil. Do Punte La Reine bom že nekako prišepal, sem se opogumljal, tam šele se bom odločil za naprej. Med hojo sta se mi prepletala občutka razočaranja in malodušja. Premišljal sem tudi, kako bi mami koristila moja psihična podpora, če bi jo čimprej obiskal.
Po prehojenih sto kilometrih sem v Puente La Reini prenočil dvakrat zapored, a petna bolečina ni popuščala.
Mama me je med pogovorom odločno podprla, naj zaradi nje nikar ne odneham. Prav tako drugi svojci. Če pravijo tako, se pa še malo potrudim, sem si dejal in se odločil, da odšepam še 80 kilometrov do Logroña. Kot glavno mesto pokrajine La
Rioja šteje 150 tisoč prebivalcev in ima letališče. Od tam ppjdem verjetno domov, sem premleval. Mama in sestra sta me vsak dan sproti spodbujali, naj opravim toliko Camina, kolikor le lahko.

Cesare Borgia pod oltarjem

Pot do Logroña me je bogatila z novimi kraji in doživetji, med drugim sem izkusil prvi deževni dan.
V Viani sem želel prespati v starodavnem cerkvenem prenočišču, pa pri vhodu izvedel, da je romarjem na voljo samo dva poletna meseca.
Med ogledom mogočne cerkve sem presenečen izvedel, da v sarkofagu pod glavnim oltarjem počiva znameniti in še bolj razvpiti Cesare Borgia. Enaintridesetletni kardinal in bojevnik, nezakonski sin papeža Aleksandra VI., je padel leta 1507 med naskokom na viansko trdnjavo. Literarno nesmrtnost je dosegel, potem ko ga je kot primer brezobzirnega samodržca, ki za dosego ciljev ne izbira sredstev, v razpravi Vladar ovekovečil diplomat in politični teoretik Niccolo Macchivelli. Dvajset let po smrti je dal Cesarejeve posmrtne ostanke krajevni škof umakniti iz Marijine cerkve, češ da tak brezbožnik skruni cerkvena sveta tla. Naslednjih 480 let je Cesare Borgia počival v neblagoslovljeni zemlji zunaj mesta. Potem ko so leta 1945 med izgradnjo ceste skalili pokojnikov mir, se je začel nekaterim meščanom prikazovati njegov duh. Kot pokojnik je zase zahteval mir in vrnitev v prvotni grob. Pričevalci Cesarejevega prikazovanja so se nato pol stoletja pregovorajali s cerkvenimi oblastmi, dokler niso 11. marca 2007, le dan pred 500-obletnico smrti, pregnanca znova vrnili na prvotno mesto.
Pod oltarjem je seveda postal turistična atrakcija, tudi za romarje na Caminu.
Razvpita rodbina Borgia je svoj vrh dosegla v Italiji, a je španskega porekla.Naključje je izbralo, da počiva v pradomovini.

Krematorijski dim

Iz Viane sem zarana krenil proti Logroñu. Ob nekem vinogradu me je prehitelo enajst terenskih avtomobilov s prav toliko prikolicami, iz katerih se je razlegal pasji lajež. Dva kilometra naprej so se ustavili za lovski pogon.
V predmestju Logroña me je izza stojnice nagovorila krajevna prodajalka spominkov. Čeprav nisva sklenila kupčije, mi je v romarsko listino pritisnila štampiljko. Pravico njenega posedovanja nimajo le prenočišča, ampak tudi nekateri oskrbniki za oglede odprtih cerkva. Izjemoma še kdo, kot tale prodajalka.

Pri mestnem pokopališču sem s pogledom ošvrknil stavbo, na kateri piše, da je tam krematorij. Nagonsko sem poškilil v dimnik. Kadil se je. Kot opomin mimoidočim, da smo minljivi.
Ko sem prispel pod most čez široko reko Ebro, se mi je ponudila možnost izbire, da se povzpnem po stopnicah ali kar z dvigalom. Po stopnicah se mi je zdelo bolj pošteno. Že naslednji dan, ko sem se odločil, da izpustim zloglasno dolgo in naporno pot čez La Riojo in zatem Meseto, bi se tej svoji doslednosti, da šteje le konkretno prehojen sleherni korak, prizanesljivo nasmehnil.
V Logroñu sem se odločil, če sem že v Španiji, da grem z avtobusom pogledat vsaj še največji mesti na Caminu, Burgos in Leon.
Cesta iz Logroña v Burgos pelje večidel vzporedno s Caminom. Že iz Logroña nisem bil edini romar na avtobusu - nezmotljivo smo prepoznavni po ogromnih nahrbtnikih - do Burgosa jih je vstopilo še nekaj. Ko sem tako ugotavljal, da se nisem edini pregrešil zoper hojo, je teža slabe vesti, ker se peljem, delno splahnela.

V Leonu sem presodil, da bi tistih dvesto kilometrov od galicijske meje do Santiaga, če malce stisnem zobe, še zmogel prešepati. Iz knjig sem vedel, da je galicijski najlepši del Camina. Res je tako, sem spoznal tudi sam.
Prepešačil sem vsega skupaj 380 kilometrov, celotna dolžina Francoskega Camina znaša 776 kilometrov. Prehojena skoraj polovica ni bogve kaj, pa vendarle je nekaj. Tudi če bi prehodil samo galicijski del, je vredno. Dotakneta se te vsaka etapa in vsak dan.