Sestrama se na glavo ruši strop (FOTO)
Mariji Lenarčič in Pavli Sabotin streha tako zamaka, da morata v spalnici podstavljati vedra. S pomočjo Slovenskih novic sta se pred 10 leti spet srečali s sestro.
Odpri galerijo
Sestri Marija Lenarčič (desno) in Pavla Sabotin si najbolj želita nove strehe. FOTOGRAFIJE: Oste Bakal
Polsestri, 68-letna Marija Lenarčič in 60-letna Pavla Sabotin iz Radomerja, kot tudi njuna najmlajša sestra oziroma polsestra 57-letna Marjetica Sabotin ter brat Slavek, ta je umrl že leta 2002, niso bili rojeni pod srečno zvezdo. Po zgodnji smrti staršev so morali služiti pri bogatejših kmetih, kar je bilo med svetovnima vojnama, a tudi pozneje, za otroke revnih staršev v Prlekiji precej običajno. Takšni otroci so bili obsojeni na garanje od jutra do večera, mnoge so razselili po vsej Sloveniji.
Marija in Pavla sta v težkem življenju redko okusili veselje in zadovoljstvo. A eno največjih je bilo zagotovo pred desetimi leti, ko sta po skoraj pol stoletja s pomočjo Slovenskih novic spet srečali sestro oziroma polsestro Marjetico, ki je že kot dojenčica pristala na drugem koncu Slovenije, na Gorenjskem.
In tako kot smo oktobra 2010 pomagali, da so se sestre veselile snidenja, sta Marija in Pavla pomoči potrebni tudi zdaj. Obe že v letih in ne posebno dobrega zdravja, še zlasti mlajša, ki je tudi invalidka, sta se znašli v hudi finančni stiski.
Ko je leta 2014 umrl gospodar velike kmetije, na kateri že od leta 1964 živi Marija in od leta 1975 še Pavla, sami skrbita za vse. A zob časa je močno načel skorajda vse objekte na kmetiji, še posebno hišo in osrednji hlev. Čeprav je pokojni gospodar Jožef Škrlec vse premoženje prepisal Mariji, s katero je v zadnjih letih tudi živel v registrirani zunajzakonski skupnosti, je zapuščinska razprava za naši sogovornici prinesla kar nekaj nepremostljivih težav. Nekaj premoženja je sodišče pripisalo sinu pokojnega iz prejšnjega zakona, del premoženja pa je pripadel tudi znancu, ki je veliko pomagal na kmetiji, zlasti s kmetijsko mehanizacijo.
Tako sta zdaj, ko je za sinovo zapuščino že poskrbljeno, dolžni še 2500 evrov, ki jih nimata od kod vzeti. Pa to ni vse, treba bi bilo nemudoma zamenjati streho na hlevu, še bolj na hiši, kjer zamaka, in ko zunaj dežuje, dežuje tudi v njuni spalnici. Zato morata nastaviti vedra in drugo posodo, da ne bi povsem uničilo poda. Vlaga nažira njuna že tako utrujena pljuča, ometi in deli stropa grozijo, da ju bodo zasuli med spanjem. In če se hitro kaj ne spremeni, če ne bo nove strehe, se bo to tudi zgodilo.
Marija nam je razlagala o skromnih željah, ki bi jima olajšale življenje v starejših letih. Hvaležni bi bili za vsakršno pomoč, ki je še bolj potrebna ob dejstvu, da tudi sami nista več tako mladi in zdravi in vedno težje obdelujeta kmetijo. Večji del dneva preživita na njivah in vrtu, redita tudi kakšnih 40 nesnic in imata veliko jajc ter eno kravo. »Nekoč, ko se je veliko delalo, je bilo tukaj več kot 20 glav goveje živine in več kot 40 svinj. Toda časi so se spremenili in zdaj je bistveno težje. Ne moreva več veliko delati in ne vzdrživa veliko na polju,« pove Marija, ki je spregovorila tudi o žalostni zgodovini svoje mame ter polsester in polbrata.
Antonija Lenarčič je kot otrok prišla služit k nekemu kmetu v Iljaševce. Tam je rodila nezakonsko hčer Marijo in kmalu po njenem rojstvu srečala vrstnika Martina Sabotina iz Kupetincev. Tudi on je že kot otrok moral služiti pri kmetu in podobna usoda ju je zbližala. Martin se je naselil pri njenem gospodarju, poročila sta se in rodil se jima je Slavek. Kmalu so umrli gospodarji kmetije in dediči so družino nagnali. Nov dom so si našli pri kmetu v Spodnjem Kamenščaku, a na tisti dom nima Marija prav nič lepih spominov.
Leta 1960 se je Sabotinovima rodila Pavla, ob naslednji nosečnosti pa je Martin umrl za rakom. Ko se je leta 1962 rodila Marjetica, ji je center za socialno delo našel rejnike na Jesenicah. »Mene sta vzela Trezika in Jožef Škrlec v Radomerju. Deset let mi je bilo, ko sem prišla k njima, in sem še zdaj tu,« nam pove Marija, ki je imela srečo, da je le našla prijazen dom. To je še najbolje doumela pozimi 1975. »Petnajstletna Pavla, ki je še pred šolo šla služit na Veščico, je pri minus 25 stopinjah slabo oblečena, vsa premražena in nebogljena in zelo slabega zdravja prišla sem. Gospod Škrlec jo je sprejel in je ostala tu. Vsi trije, kajti Trezika je medtem umrla, smo skupaj kmetovali, dokler Jože ni leta 2014 umrl. Od takrat sva sami,« še pove Marija, ki pravi, da ne bo obupala in se vdala v žalostno usodo.
Marija in Pavla sta v težkem življenju redko okusili veselje in zadovoljstvo. A eno največjih je bilo zagotovo pred desetimi leti, ko sta po skoraj pol stoletja s pomočjo Slovenskih novic spet srečali sestro oziroma polsestro Marjetico, ki je že kot dojenčica pristala na drugem koncu Slovenije, na Gorenjskem.
Petnajstletna Pavla, ki je še pred šolo šla služit na Veščico, je pri minus 25 stopinjah slabo oblečena, vsa premražena in nebogljena in zelo slabega zdravja prišla sem.
V hudi stiski
S hiše že odpada omet.
Ko je leta 2014 umrl gospodar velike kmetije, na kateri že od leta 1964 živi Marija in od leta 1975 še Pavla, sami skrbita za vse. A zob časa je močno načel skorajda vse objekte na kmetiji, še posebno hišo in osrednji hlev. Čeprav je pokojni gospodar Jožef Škrlec vse premoženje prepisal Mariji, s katero je v zadnjih letih tudi živel v registrirani zunajzakonski skupnosti, je zapuščinska razprava za naši sogovornici prinesla kar nekaj nepremostljivih težav. Nekaj premoženja je sodišče pripisalo sinu pokojnega iz prejšnjega zakona, del premoženja pa je pripadel tudi znancu, ki je veliko pomagal na kmetiji, zlasti s kmetijsko mehanizacijo.
1 krava jima je še ostala.
Tako sta zdaj, ko je za sinovo zapuščino že poskrbljeno, dolžni še 2500 evrov, ki jih nimata od kod vzeti. Pa to ni vse, treba bi bilo nemudoma zamenjati streho na hlevu, še bolj na hiši, kjer zamaka, in ko zunaj dežuje, dežuje tudi v njuni spalnici. Zato morata nastaviti vedra in drugo posodo, da ne bi povsem uničilo poda. Vlaga nažira njuna že tako utrujena pljuča, ometi in deli stropa grozijo, da ju bodo zasuli med spanjem. In če se hitro kaj ne spremeni, če ne bo nove strehe, se bo to tudi zgodilo.
Skrbi za mlajšo sestro
Marija, ki je skrbnica invalidne sestre Pavle, po pokojnem Škrlecu prejema okoli 600 evrov pokojnine, nekaj prispeva tudi Pavlina socialna podpora, a kaj ko je treba okoli 400 evrov na mesec nameniti za plačilo vseh položnic, nekaj sredstev gre za plačilo ljudem, ki jima opravijo kakšne strojne storitve na kmetiji. Ko še kupita najnujnejše za prehrano, saj si resda največ pridelata sami, težko kaj ostane za obnovo objektov.Slovenske novice smo pomagale, da so se leta 2010 po skoraj 50 letih srečale tri sestre.
Marija nam je razlagala o skromnih željah, ki bi jima olajšale življenje v starejših letih. Hvaležni bi bili za vsakršno pomoč, ki je še bolj potrebna ob dejstvu, da tudi sami nista več tako mladi in zdravi in vedno težje obdelujeta kmetijo. Večji del dneva preživita na njivah in vrtu, redita tudi kakšnih 40 nesnic in imata veliko jajc ter eno kravo. »Nekoč, ko se je veliko delalo, je bilo tukaj več kot 20 glav goveje živine in več kot 40 svinj. Toda časi so se spremenili in zdaj je bistveno težje. Ne moreva več veliko delati in ne vzdrživa veliko na polju,« pove Marija, ki je spregovorila tudi o žalostni zgodovini svoje mame ter polsester in polbrata.
K rejnikom
Antonija Lenarčič je kot otrok prišla služit k nekemu kmetu v Iljaševce. Tam je rodila nezakonsko hčer Marijo in kmalu po njenem rojstvu srečala vrstnika Martina Sabotina iz Kupetincev. Tudi on je že kot otrok moral služiti pri kmetu in podobna usoda ju je zbližala. Martin se je naselil pri njenem gospodarju, poročila sta se in rodil se jima je Slavek. Kmalu so umrli gospodarji kmetije in dediči so družino nagnali. Nov dom so si našli pri kmetu v Spodnjem Kamenščaku, a na tisti dom nima Marija prav nič lepih spominov.
Vlaga v njunem domu načenja omet in njuna pljuča.
Leta 1960 se je Sabotinovima rodila Pavla, ob naslednji nosečnosti pa je Martin umrl za rakom. Ko se je leta 1962 rodila Marjetica, ji je center za socialno delo našel rejnike na Jesenicah. »Mene sta vzela Trezika in Jožef Škrlec v Radomerju. Deset let mi je bilo, ko sem prišla k njima, in sem še zdaj tu,« nam pove Marija, ki je imela srečo, da je le našla prijazen dom. To je še najbolje doumela pozimi 1975. »Petnajstletna Pavla, ki je še pred šolo šla služit na Veščico, je pri minus 25 stopinjah slabo oblečena, vsa premražena in nebogljena in zelo slabega zdravja prišla sem. Gospod Škrlec jo je sprejel in je ostala tu. Vsi trije, kajti Trezika je medtem umrla, smo skupaj kmetovali, dokler Jože ni leta 2014 umrl. Od takrat sva sami,« še pove Marija, ki pravi, da ne bo obupala in se vdala v žalostno usodo.
