Silvo čez Balkan s padalom, čez Ameriko na kolesu (FOTO)

Pravijo ji glavna ulica Amerike, mati cest, o njej so peli Rolling Stones in Chuck Berry, v romanu Sadovi jeze se ji je poklonil John Steinbeck. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so po njej na zahod potovali migranti v upanju na boljši jutri, v sproščenih šestdesetih so jim sledili hipiji. Route 66 že nekaj let kot avtocesta uradno ne obstaja več, a kultnega statusa ni izgubila in vsako leto jo tisoči avanturistov prevozijo v avtomobilih, avtodomih, na motorjih ali, kot 49-letni Brežičan Silvo Šitnik, na kolesu!

Preden se poslovodja bencinskega servisa v Trebnjem vsak dan odpravi v službo, se ozre na plakat v dnevni sobi: »When was the last time, you did something for the first time (kdaj si nazadnje nekaj storil prvič)?« S tem se sklada tudi njegovo življenjsko vodilo: »It is all about the journey, not the destination (pomembno je potovanje, ne cilj).«

Sanjal, da bo pilot

»Že v otroštvu sem sanjal, da bom poklicni pilot, a nisem bil dovolj zagnan, in sem v Krškem končal elektrotehniško šolo ter v Celju magistriral iz ekonomije. Toda sla po letenju ni presahnila, in kmalu potem, ko sem postal polnoleten, sem si kupil jadralno padalo,« pripoveduje Šitnik, ki je opravil tudi tečaj za športnega pilota.

Presenetili so ga prijatelji iz Brežic.

»Pet let kasneje sem začel resno delati in za jadralno padalstvo ni bilo več časa. Poleteti je namreč treba s hriba, do meni najbližje Lisce pa je ura vožnje, in tako sem zapravil celo popoldne. Takrat sem spoznal Branka Kmezića iz Like, ki je prvi na Hrvaškem letel s paramotorjem, to je v bistvu jadralno padalo, pri katerem si na hrbet nadeneš 18-konjski motor in vzletiš z ravnine.« Potem ko sta se Silvo in njegov prijatelj Peter Furlan iz Dobove pod Kmezićevim vodstvom izurila v uporabi paramotorja, sta se lotila prvega velikega projekta, preleta cele bivše Jugoslavije: »Rad imam Balkan, doživljam ga kot svojo domovino.«

V Hannovru v severni Nemčiji sta si omislila novo prevozno sredstvo, flyke – padalski tricikel. »Z njim enostavno letiš po zraku do državne meje, tam pristaneš, jo prečkaš po cesti kot biciklist in spet vzletiš,« pojasnjuje Šitnik. »Čeprav bi s Petrom morala prvi dan pristati v Čakovcu, jaz pa sem v gps vnesel napačne koordinate in sva končala pri Blatnem jezeru na Madžarskem, sva vendarle v desetih dneh poletela do Džerdapa in nazaj.«

S Kolarjem sta si leta 2018 zadala nov izziv, podobno traso premagati s cestnim, torej ne »letečim« kolesom: »Z Giannijem Kostevcem, lastnikom Bubka bara iz Dečnega sela, ki mi materialno pomaga pri vseh projektih, smo organizirali Bubka tour od Triglava do Vardarja. S Petrom in Jurijem Šerbcem, ki tudi leti s paramotorjem, smo v desetih dneh prekolesarili 1500 kilometrov.«

Silvo in Peter tudi naslednje leto nista mogla iz svoje kože: s kolesoma sta v dvajsetih dneh prevozila 3300 kilometrov od izvira do izliva Donave, natančneje, od Schwarzwalda v Nemčiji do Konstance v Romuniji. Mednarodne podvige jima je zatem preprečil koronavirus in sta se morala sprijazniti s spoznavanjem domovine – takšno je bilo denimo kolesarjenje po njenih mejah, v osmih dneh sta opravila 1200 kilometrov –, letos pa se je Šitnik odločil za solo projekt.

Njegov cilj je bil Chicago, kjer se Route 66 pravzaprav začne. Fotografije: Osebni Arhiv

»Izživeti sem hotel svojo ljubezen do rock'n'rolla in vsega, kar je povezano z ameriško kulturo iz poznih 50. do 80. let prejšnjega stoletja, starih avtomobilov, motorjev, restavracij in muzejev,« nadaljuje Silvo, ki se je na Bubka tour Route 66 pripravljal eno leto. »Prebral sem kolesarski potopis Američana Boba Robinsona in preučil vremenske napovedi. Odločil sem se, da startam sredi aprila, ko v Kaliforniji in Arizoni še ni ekstremne vročine, in da namesto iz Chicaga v Santa Monico, kar je običajna trasa, krenem v obratni smeri, tako da bi mi zahodnik, ki je takrat običajen, pihal v hrbet.« Lotil se je tudi fizičnih priprav, vsak dan pretekel 10 kilometrov in odkolesaril v službo in nazaj (140 kilometrov).

Spal za bencinskimi črpalkami

Naposled je napočil veliki dan: 17. aprila se je poslovil od partnerice Nataše, ki ga že dvajset let podpira pri njegovih pustolovščinah, njunih sinov, 10-letnega Tita in 14-letnega Aneja, ter mame Milene – »vedno moli za mojo srečno vrnitev« – in z Brnika poletel v Los Angeles. Naslednje jutro je na kolo, trek 520 touring, naložil 30 kilogramov prtljage in začel pot, dolgo 4000 kilometrov.

»Največkrat sem spal zunaj, za bencinskimi črpalkami, če mi je osebje zagotovilo, da je dovolj varno. Vstajal sem ob šestih zjutraj, pozajtrkoval in spakiral šest litrov vode, kilogram kruha in tri konzerve tunine – to sem imel dovolj do popoldanskih postankov v okrepčevalnicah ob cesti. Dostikrat sem jedel v McDonaldsu, meni z bigmacom, pomfrijem in pijačo je stal 15 dolarjev, ampak kokakole je bilo v neomejenih količinah. En liter sem je popil tam in še napolnil vse steklenice. Zaradi sladkorja me je držala pokonci,« pravi Šitnik.

»V povprečju sem prekolesaril 160 kilometrov na dan, v Arizoni pa postavil rekord – 300 kilometrov. Ustavljal sem se le v muzejih starih avtomobilov in motorjev in denimo v hotelih, v katerih so spali znani glasbeniki in igralci, recimo Elvis Presley in Clark Gable, obiskal sem tudi bar, v katerem so snemali meni ljubi film Bagdad Cafe. En dan pa sem si vzel povsem prost, da sem si ogledal Veliki kanjon.«

Zračnica mu je počila 25-krat.

Na popotovanju večinoma ni imel težav – »ko sem Američanom povedal, da potujem s kolesom in sem iz Slovenije, so molili zame, da bom srečno dosegel cilj, včasih mi niso hoteli zaračunati niti vstopnine za muzej ali hrane v restavraciji« – služilo mu je tudi zdravje: »Redno sem jemal magnezij in vsak večer pred spanjem še regen, prašek, ki ga tekmovalci jemljejo za regeneracijo.« Živce so mu cefrali le gumidefekti: »Route 66 ni več toliko prometna, v Arizoni in Novi Mehiki pa ni veliko dežja, zato je od počenih kamionskih gum ostalo polno iglic, ki so se zarile v asfalt in mi predirale zračnice. Ko sem na servisu kupoval nove, mi je lastnik svetoval, naj med zračnico in gumo vstavim slide, pol centimetra debel trak, in po tistem je bilo res bolje. Gumidefekte sem imel samo še na štiri dni.«

Iz Aten na Nordkapp

Dogodivščin na poti zares ni manjkalo: »Kot običajno sem se nekoč ustavil na bencinski črpalki in gladko zapeljal mimo navdušenega špalirja in slovenske zastave, mislil sem, da haluciniram, kar se mi je v tisti pustinji občasno zgodilo. Pa pride do mene možakar, 'hej, Silvo, mar nas ne poznaš več?!' Bili so moji prijatelji iz Brežic, ki so z avtodomom potovali v Las Vegas in izračunali, kje naj bi bil četrti dan moje avanture.«

Trinajstega maja je prispel v Chicago in dva dni kasneje že sedel na domači terasi, v krogu družine in s pivom v roki: »V ZDA nisem popil niti enega, samo vodo in kokakolo.« Zdaj pa se že pripravlja na nov izziv: »Svoj 50. rojstni dan bom 23. maja prihodnje leto praznoval nekje v Estoniji, na poti iz Aten na Nordkapp.« EuroVelo11 slovi kot ena najtežjih kolesarskih tras na stari celini, dolga je 6500 kilometrov. 

Še vedno poleti s flykom.

Shujšal je za štiri kilograme.

Nataša ga spodbuja že dvajset let.