Simon pri 90 še vedno zajaha harleyja

Dedek na harleyja, prikolica v zrak,« je le eden od naslovov časopisnih člankov, ki so opisovali Simona Hribarja iz Ihana. Ali pa: »Najstarejši Evropejec, ki še vedno vozi motor, ki so ga izdelali v tovarni Harley-Davidson. Njegov je letnik 2000, posebnost pa je prikolica, ki sicer spominja na stare čase. Pred kratkim je praznoval 90. rojstni dan ter ob obisku prijetne domačije nazorno pokazal, kako še vedno spretno vozi svojega harleyja. Hkrati je dokazal, da nima nobenih težav s spomini ne le na leta, temveč tudi na dneve in mesece svoje bogate življenjske poti. Spada med tiste povsem netipične upokojence, ki dogodke iz svojega življenja dobro poznajo, so nanje ponosni in se jih radi spominjajo.
 

Sam z motorji

Rojen je bil pred devetimi desetletji na Markovi domačiji v bližini današnjega Mercatorja, kjer sta oče Tone in mama Albina Hribar lepo skrbela za kar devet otrok. Življenjska pot ga je po končani osnovni šoli 18. aprila 1945 zanesla v uk za čevljarja. Po izučitvi je štiri leta delal v Mengšu, nato v čevljarski zadrugi, potem pa je bilo na vrsti služenje nekdanje JLA. Še prej se spomni, kako je 18. oktobra 1947 opravil vozniški izpit, že kakšen dan prej pa kupil svoj prvi motor – star za začetek. Po prihodu iz vojske je osem let delal v Toku Domžale. Ljubezen do motorjev je vseskozi negoval, čeprav očetu to ni bilo po volji, kakor tudi ni bil navdušen nad sinovim veseljem za nogomet, igral ga je v Ihanu, bil nekaj časa celo kapetan, in v Domžalah, lepe uspehe je dosegel tudi kot smučarski tekač.



»Z željo, da bi v življenju dosegel še več, predvsem pa zaradi ljubezni do motorjev, sem se 8. aprila 1962 odpravil na delo v Nemčijo,« je povedal Simon Hribar. »Sprva sem delal kot zidar, nato sem bil uspešen gozdar, za tem še vulkanizer. Tudi v tujini sem pridno treniral, bil večkrat celo okrajni prvak v smučarskem teku in nikoli daleč od motorjev. V Nemčiji se mi je pridružila žena Helena z najstarejšo hčerko. Po vrnitvi domov sem si, ko sem moral preskočiti kar nekaj ovir, uredil moderno vulkanizersko delavnico.« Veliko uporabnikov njegovih storitev se še danes rado spomni pridnega vulkanizerja, ki mu je pri delu pomagala žena. Že prej je pripravil vse za gradnjo hiše, topel dom za obe hčerki. Žena Helena je žal umrla, pred leti je ostal tudi brez dolgoletne prijateljice Majde. Danes biva sam v prijetni stanovanjski hiši, z nekdanjo delavnico in zadnjo svojo ljubeznijo iz razreda motorjev. Pravi, da je edini Evropejec, ki pri devetdesetih še vedno vozi znamenito znamko motorja Harley-Davidson. Dodaja, da je verjetno kar edini na svetu, ki se pri svoji visoki starosti zapelje s svojim strojem.


 

Papežu nesla pozdrave

»Motorjem se nisem nikoli odrekel,« poudarja 90-letni Hribar. »Ostali so moja velika ljubezen do danes. Rad se spominjam dirkanja in obiska različnih dirk, predvsem pa navezanosti na različne motorje, ki ni nikoli minila. Rad sem imel hitre vožnje, nikoli pa nisem pil.«

Med drugim je bil navdušen nad narodnimi nošami, ki jih je v okviru hortikulturnega društva in pozneje društva narodnih noš rad vozil s kočijo z dvema vpreženima konjema. Kar 15 let je s kočijo sodeloval na nekdanji kmečki ohceti, spominja se voženj ihanskih narodnih noš v bližnje kraje, največkrat v Kamnik na prireditev Dnevi narodnih noš. Še ena posebnost, povezana z narodnimi nošami. Z ženo sta kot slovenska predstavnika v narodnih nošah papežu Janezu Pavlu II. prinesla pozdrave iz Slovenije.

Kljub častitljivi starosti mu zdravje še kar služi. Včasih je rad gledal televizijo, zdaj ga pa moti, da vsi vedno nekaj lažejo, huduje se nad reklamami, ki jih nikoli ne zmanjka, ter se veseli pogovorov in obiskov pa seveda svojega harleyja, s katerim sta najstarejša člana v društvu Lipa Chapter Slovenija, ki združuje ljubitelje motorjev te znamke. Je častni član omenjenega kluba.
Tudi ob našem obisku je sedel za krmilo svojega motorja in bil spet mlad. Želi si, da bi mu podaljšali vozniško dovoljenje, zraven pa nam ponudi še misel, kako dočakati tako visoko starost: »Recept za dolgo življenje nista kozarec vina ob kosilu ali brezskrbno življenje, temveč je to motocikel.«