Simon prosi za pomoč: Bi mi poslal račun?

V uredništvo Slovenskih novic smo prejeli elektronsko sporočilo 19-letnega Simona Štiblarja iz Satahovcev v Murski Soboti. Njegovo vprašanje se glasi: »Bi mi tudi ti poslal račun?« Zbira namreč račune, s katerimi sodeluje v nagradnih igrah Finančne uprave RS (Furs).

Ker sam lažje tipka, kot govori (trpi namreč za avtizmom) nam je poslal še številko svoje matere Zdenke Štiblar z opombo, naj pokličemo kar njo. »Ja, pokazal mi je, da vam je nekaj pisal. Ima obdobje, ko si zaželi, da se o njem nekaj piše,« nam je uvodoma odgovorila Simonova mama. Pravi, da se Simon trenutno na veliko ukvarja z računi. »Zbira jih že od lani, a trenutno je prav grozno, saj jih pošiljajo od vsepovsod. Dobiva cele pakete računov. Okoliški ljudje jih prinesejo tudi na dom ali pa mu jih pustijo v bližnjem lokalu. To je postala spontana vseslovenska akcija,« nam je povedala v smehu. Računi se namreč kopičijo, saj če si izžreban v nagradni igri, moraš račune hraniti kot dokaz še tri mesece. Po tem obdobju romajo v peč za centralno ogrevanje.

Veselje, ki ga ima Simon z zbiranjem računov, pa prinaša zadovoljstvo tudi Zdenki. Vsak račun mora namreč fotografirati, skenirati, razporediti in se na nagradno igro prijaviti, s čimer se krepi sicer njegova slabo razvita motorika. Sodeloval je že na vseh mogočih nagradnih igrah in je zadel veliko manjših in večjih nagrad (denimo kolo in počitnice). »Je malo neroden, a ima veliko sreče.«

Rad bi imel dekle, a si je ne upa nagovoriti

Nekaj manj sreče ima pri dekletih. Kot je za fanta njegovih let običajno, bi jo rad imel, hkrati pa ga najeda bojazen, da je ne bo dobil. »Vse bolj se obremenjuje s tem, da bo sam ostal. O tem premišljuje in je vse slabše.« Z nekaterimi se sicer dopisuje in mu te pišejo po spletnih omrežjih, a ko ga katera pokliče po telefonu 'zmrzne'. »V  pogovoru v živo ima težavo s komunikacijo in se mu zatika. Ko gremo kam, ga spodbujam, da si sam naroči pijačo, a včasih sploh ne more dati glasu iz sebe. Verjetno je to bolj psihično ... Bolj ko se tega zaveda, slabše je,« pravi Zdenka, ki ne ve, kako sina sprostiti v govoru. Dekleta ga kličejo, ker je na fotografiji videti prav simpatičen, običajen fant. »Barva se, nosi moderna očala ...«

Poleg avtizma še motnja v duševnem razvoju

Simon ima sicer poleg avtizma še zmerno motnjo v duševnem razvoju, se težko umiri in ima tudi težave s spanjem. So se pa te zadeve glede na otroštvo bistveno izboljšale. »Ko je bil majhen, se je včasih ne glede na to, kje smo bili, kar ulegel na tla, se gugal na tleh, ploskal z rokami, si mašil ušesa.« Z leti so se ti avtistični tiki umirili. 

Včasih sicer še ploska, ko se veseli. In razlogov za veselje mu ne zmanjka. Pred leti je strastno zbiral vrtna semena. Naredil je nekaj samopromocije in semena so skoraj napolnila prostore, v katerih živi družina. »Idej, kaj bi vse počel, mu ne zmanjka,« pravi Zdenka, ki mu skuša pomagati pri uresničitvi želja in mu seveda ves čas stoji ob strani.

Simon hodi v šolo s prilagojenim programom. Ker mu zadnji dve leti domače naloge ne dišijo več in se tudi za pisanje vse manj zmeni (ostal je pri malih tiskanih črkah, ki jih lepo piše, pisanih pa se ni naučil), se bo v kratkem vpisal v varstveno-delovni center. »On bi sicer najraje delal na ekokmetiji, kjer bi pomagal živalim in pomagal pri peki, a te možnosti za zdaj ni.« Simon samostojno ne more delati, je pa vsekakor lahko v koristno pomoč.

Zbira denar za počitnice

V varstvenem centru bo lahko zaslužil kakšen evro in si ga dodal h kupčku, ki ga zbira za počitnice na morju. Sicer rad igra igrice, tipka na računalnik, pomaga staršem pri gospodinjskih opravilih, bere knjige, gleda dokumentarce, prepeva hrvaške in angleške pesmi (slovenskih menda ne mara najbolj),  najbolj pa uživa v vodi, zato že načrtuje obisk morja ali toplic. Bo pa tja odšel v spremstvu mame. »Čeprav je bolj individualen tip, nikoli ne gre sam. Najraje gre z mano,« pravi Zdenka, ki opaža, da postaja sin z leti vse bolj umirjen, navsezadnje je vendarle že skoraj odrasel.