GIMNASTIČNI NASTOP
Sivi sokoli pridejo tudi na dom
Praznovanje z gimnastičnim nastopom presenetilo povabljene. Sokoli veterani sprejemajo nove člane v svojo jato.
Odpri galerijo
Janez Čepeljnik iz Vižmarij v Ljubljani je v teh vročih dneh povabil pisano družbo, da mu nazdravi za 70. rojstni dan. Zbrali so se na domačem dvorišču in ob prihodu presenečeno obstali, ko so zagledali bradljo, podloženo z rumenimi blazinami, na vsaki strani pa odskočno desko. Kot včasih na gimnastiki! Menda to niso igrala za otroke? To bi bilo prenevarno ... Ne, obetal se je nastop.
Sokoli so telovadci iz starih časov, telovadijo, trenirajo in se družijo tako kot včasih. Nekateri so sokoli od mladega, drugi so to opustili, ko je bilo preveč obveznosti, in se ob upokojitvi vrnili v jato, tretji so se jim pridružili šele nedavno, četrti pa to lahko še vedno postanete. Vrata imajo odprta. In kot so rekli, pridejo tudi na dom.
V pozdrav so dvignili roko in začeli svoj program, lahkotno so nihali, se postavljali v stojo, doskakovali in se spet poganjali v zrak ter postavljali figure. Na špičke ni pozabil nihče. Gledalci pa so postali navijači, ko so končno spustili zadržani dih ob prvih sekundah nastopa v skrbeh, da se ne bi komu kaj zgodilo. Aplavz in vzkliki so spremljali predstavo, sploh pa je navdušil slavljenec, ki ni nič zaostajal za drugimi ne po moči ne po eleganci. To je bil prikaz ljubezni do gibanja.
Na koncu so mu prijatelji zaželeli še veliko športnih užitkov in zdravja ter mu poklonili sliko z veduto frančiškanske cerkve v Ljubljani. Zadovoljni Janez je lahko začel sproščeno sprejemati čestitke.
V zraku je bilo čutiti nervozo. Slavljenec nekako ni bil čisto sproščen. Za kratek čas ga ni bilo na spregled, potem pa se je iz zvočnikov zaslišala Predinova Bolj star, bolj nor, in k orodju je priteklo devet mož v pajkicah. Sokoli! Sivi sokoli. In med njimi Janez. Seveda, nikoli ni prepozno tudi tokrat zdrži. A kaj lahko bi se zgodilo, da se ne bi nikoli več zavihtel na bradljo, če ga ne bi žena Jana, ki je vedela za njegovo željo, da bi obudil svoj hobi iz mladosti, nekega dne pred štirimi leti kar posedla v avto in odpeljala za Bežigrad k Sokolom veteranom, s katerimi se je že prej vse dogovorila.
Sokoli so telovadci iz starih časov, telovadijo, trenirajo in se družijo tako kot včasih. Nekateri so sokoli od mladega, drugi so to opustili, ko je bilo preveč obveznosti, in se ob upokojitvi vrnili v jato, tretji so se jim pridružili šele nedavno, četrti pa to lahko še vedno postanete. Vrata imajo odprta. In kot so rekli, pridejo tudi na dom.
To je bil prikaz ljubezni do gibanja, na špičke ni pozabil nihče.
V pozdrav so dvignili roko in začeli svoj program, lahkotno so nihali, se postavljali v stojo, doskakovali in se spet poganjali v zrak ter postavljali figure. Na špičke ni pozabil nihče. Gledalci pa so postali navijači, ko so končno spustili zadržani dih ob prvih sekundah nastopa v skrbeh, da se ne bi komu kaj zgodilo. Aplavz in vzkliki so spremljali predstavo, sploh pa je navdušil slavljenec, ki ni nič zaostajal za drugimi ne po moči ne po eleganci. To je bil prikaz ljubezni do gibanja.
Na koncu so mu prijatelji zaželeli še veliko športnih užitkov in zdravja ter mu poklonili sliko z veduto frančiškanske cerkve v Ljubljani. Zadovoljni Janez je lahko začel sproščeno sprejemati čestitke.