Skozi izkušnje k spoznanjem

Zjutraj sem si privoščil počasen kapučin in počakal, da so odprli trgovino, ter se založil z nekaj hrane in poldrugim litrom vode v plastenki. Da je varna voda nadvse koristna naložba, so me izučila že prejšnja potovanja. Camino pa tudi, ko sem v Ruesti spokojno gledal kot kup nesreče zvijajočega se trpina, potem ko je preslišal oskrbnikovo opozorilo, da voda iz albergove pipe ni pitna. Tako si, popotnik, nabiraš izkušnje. Spominjajo pa na basni, saj ti zmeraj posredujejo kak nauk.

Rad se tako spominjam vasice Santa Cilia, ki leži na levem bregu Aragona. Prvi prenočevalski kandidati, ki smo tisto popoldne okrog treh vstopili v albergo, smo ob notranjem prizoru najprej pomislili na pomoto. Skozi šipo se nam je odprl pogled v jedilnico šolarčkov. Že smo stopali ritensko, ko je iz jedilnice prišla vzgojiteljica in nas napotila po stopnicah: "Spalnici sta zgoraj, dve. Ločeni na žensko in moško. Kar razporedite se na pograde, oskrbnica vas bo prišla popisat in vam zaračunat ob štirih."

Ruknila me je oskrbnica

Oskrbnica je res prišla, rekla pa le, da ne utegne: "Se vrnem čez eno uro." Otroci iz pritličja so se medtem razšli. Čakajoči smo nato tratili čas s sprehajanjem sem ter tja po vseh petih ozkih in kratkih vaških ulicah do nabrežja reke Aragon in nazaj. Edini kmečki turizem je bil v prvi polovici oktobra (menda sprejemajo goste od junija do konca septembra) zaprt, pekarna prav tako. Še dobro, da smo lahko segli vsak v svoj v nahrbtnik po hrano, kupljeno zjutraj pred dnevnim pohodom. Sicer bi šli spat praznih želodcev. Vodo smo si dotočili iz pipe, domačini so rekli, da je pitna. Sicer je albergovo vežo krasil avtomat za pijače, ki pa ni bil niti priklopljen na elektriko.

Čas je tekel. Ob napovedani peti uri oskrbnice ni bilo naokrog, tudi ob šestih ne.
Stemnilo se je, oskrbnice še kar ni bilo.
Polegli smo po pogradih, si ob za gašenje luči in tišino predpisani deseti uri rekli lahko noč in zadrnjohali.
Pogreznjenega v sen me je nekdo močno porukal v hrbet. Nejevoljen sem se obrnil – ruknila me je oskrbnica. Še omotičen sem poiskal osebno in ji plačal zahtevanih 28 evrov. Veliko se mi je zdelo glede na že malce poznane mi cenike za takšno prenočitveno kategorijo, a kaj pa veš, oskrbnici ne gre ugovarjati.
Sem pa nato ujel, da je španskima bratoma v kotu zaračunala enako – ampak za oba. Če sem takole zmeden sploh prav slišal...
Cenovna diskriminacija? Vprašanje se mi je začelo sprehajati čez možgane.
Oskrbnica nam je medtem s seboj odnesla osebne izkaznice, da jih bo preslikala.
Pogledal sem na račun, ki mi ga je izdala, kaj tam piše. Pisalo je: eno prenočevanje 28 evrov. Vprašal sem tista dva brata, koliko sta plačala. "Štirinajst evrov za enega," sta rekla.

Zaračunala mi je ženo

Čakajoč, da mi oskrbnica vrne osebno, sem premleval. Španija ne bi smela spadati med tiste države, kjer imajo lastni državljani občuten popust pred tujci (kot nekoč v Jugoslaviji in še vedno marsikje v gospodarsko šibkih deželah).
Ko mi je oskrbnica vrnila osebno, sem jo vprašal, koliko stane prenočevanje za eno osebo.
S tonom, ki je slabo prikrival nejevoljo, je rekla: "Štirinajst evrov."
Jaz nazaj: "Ampak meni ste jih zaračunali 28."
Ona odločno: "Jasno, za dva?"
Jaz: "Zakaj za dva?"
Ona kot iz topa: "Ja, tudi za ženo, kajne."
Jaz: "Kakšno ženo?"
Ona: "Vašo ženo!"
Jaz: "Nimam žene!"
Ona: "Kako nimate žene?"
Jaz: "Je pač nimam, sem vdovec."
Ona: "Ja, a ni v ženski sobi čez vaša žena?"
Jaz odločno: "Ne, saj pravim, da nimam žene."
Ona po hitrem premisleku: "Aja, potem pa oprostite, vam bom izdala nov račun."
Pomigala je, naj ji starega, ki sem ga držal v roki, vrnem. Dobil sem novega za 14 evrov. Vrnila mi je tudi denar in ob odhodu dejala: "Oprostite."
Nisem šel preverjat v žensko sobo, kako je tam zaračunavala, a glede na to, da je najprej opravila v naši, moški sobi, šele potem je šla k ženskam, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na slavne jadranske domislice za skubljenje gostov.

Boljša pot, ampak za vozilo

Da moraš biti z domačini res previden, sem bil še bolj prepričan po naslednjem dogodku v Mianosu, vasi visoko v bregu.
Čeprav je bil že oktober, je sonce dobesedno žgalo. Voda mi je pošla, žeja mi je navlekla še malo panične skrbi, kdaj spet pridem do nje. Do alberga je bilo namreč še daleč.
Kar se na razpotju nakaže odrešitev. Označba kaže, da Caminova pot zavije z glavne ceste desno med zarast. Po cesti naprej pa je kazala puščica z napisom Fuente, kar pomeni studenec. Seveda sem se po asfaltirani vaški poti odpravil k izviru sv. Martina. Kmalu sem prispel do zgledno urejenega, čeprav z opozorilom, da voda ni zdravstveno pregledana. Kaj bi premišljal, urno sem se odžejal in si še natočil plastenko za s seboj. Ob vodnjaku je pa predpisana rumena puščica kazala, da pelje uradni Camino tudi po tej poti.
Zatem je kot pošast, sicer počasi, iz nasprotne smeri prihrumel gromozansko velik kmetijski stroj, ki je segal čez celotno vozišče. Umaknil sem se mu na izogibališče, kamor je zavil tudi terenski avtomobil. Njegov voznik se je predstavil, da je iz Mianosa, in se začel pomenkovati. Zastavljal je običajna vprašanja, od kod sem, kam sem namenjen. Jaz pa, ne bodi len, sem ga kot lokalnega poznavalca vprašal, katera Caminova pot je prava.
"Obe sta pravi," je pojasnil in razložil: "Ta, kjer sva, je prvotna in gre skozi Mianos. Pred kratkim pa so oznamovali še spodnjo ruto skozi naravo."
Svetoval mi je: "Boljša je čez Mianos!"
Figo, sem zvečer med pogovorom z drugimi potohodci ugotovil v albergu. Spodnja je dokaj ravna, zgornja pa do vasi hudo strma (še sploh jo čutiš z nahrbtnikom). Zgornja je ves čas asflatna, medtem ko je spodnja po zbiti zemlji za hojo prijetnejša. Zgornja je tudi dva kilometra daljša od spodnje. Poduk za naprej: ko hodiš, ne jemlji za svetovalca – voznika!