Skozi korono sta se pretolkla s prihranki

Celo večnost se zdijo oddaljeni dogodki lanske zime, ko je vsa Slovenija stopila skupaj in pomagala samohranilki Heleni Čampa, katere sin Nik je od rojstva invalid s posebnimi potrebami. Heleni, Niku in njegovemu bratu je grozilo, da bodo ostali brez strehe nad glavo.

Da bi lahko odkupili del hiše, v kateri živijo, so v 11 dneh za dražbo potrebovali 70.000 evrov. Številka se je na začetku zdela nedosegljiva, a so ljudje dobrih src dokazali, da je s skupnimi močmi mogoče vse.
 

Med epidemijo brez prihodkov

Leto in četrt zatem, ko smo Heleno spremljali na uspešno dražbo v Mursko Soboto, lahko sedaj, po omilitvi ukrepov zaradi novega koronavirusa, posedimo z njo na njenem balkonu – seveda na varnostni razdalji. Heleni smo izročili še ček za preostalih 5600 evrov, ki so jih bralke in bralci Slovenskih novic zanjo in za družino prispevali v Krambergerjev sklad.

Helena se je še enkrat iz srca zahvalila vsem, ki so ji pomagali: »Akcije ne bi mogla speljati brez podpore gasilskega društva Log pa mojih prijateljic, ki so takrat sprožile zadevo. Odziv vseh me je zelo presenetil, hvala vam«.
Denarja – sredi februarja lani je bilo zbranih čez 155.000 evrov – na koncu ni bilo dovolj samo za dražbo in odkup dela hiše, ampak je lahko Helena poplačala tudi kredit za hišo. Toda denar ni uredil zadev čez noč: »Precej časa je trajalo, skoraj leto dni smo potrebovali za vse papirje, ampak zdaj je to končno naše.« V spodnjem nadstropju hiše je treba postoriti še marsikaj, trenutno pleskajo. »Zob časa se pozna, toda vse bomo uredili,« z nasmehom pove Helena.


Z Nikom sta dobila veliko bitko za hišo, življenje pa je še polno manjših bojev. »Ampak je lažje dihati, glava je čista, ogromno breme je padlo z mene,« opiše sedanje stanje duha. Prišli so novi zapleti: Nik je letos dopolnil 18 let in Helena je izgubila nadomestilo za izgubljeni osebni dohodek. »Do maja se ni uredil Nikov status, da je začel on prejemati nakazila, tako da sva bila od januarja brez prihodkov.«

Ker pa je Helena lani shranila vsak prejeti cent, sta lahko dokaj mirno preživela obdobje korone, v katerem je zastalo tudi urejanje statusa za Nikovo osebno asistenco. »Bilo je malo napeto, ampak tudi to je vprašanje časa, kdaj se bo vse uredilo,« ostaja optimistična Helena. Čeprav čuti posledice skrbi za invalidnega sina, je neomajna: »Vmes sem si poškodovala roke oziroma rame, 18 let dvigovanja je zahtevalo svoj davek, ampak gremo naprej.«
 

Pravi čas za Nika in Krisa

Minuli meseci, ko smo bili pretežno v samoizolaciji, so dali marsikomu misliti – tudi Heleni. »Če bi se to zgodilo letos, ne verjamem, da bi uspelo. Lani je bil povsem drug čas, letos pa marsikdo ne bi mogel pomagati, bodisi nam bodisi malemu Krisu iz Kopra in še marsikomu.« Za Krisa je bilo po Heleninem srečnem koncu potrebnega še več denarja, tudi tam se ga je nabralo več, kot je bilo potrebno.


»Ampak nič preveč se ni zbralo, ta fant bo še leta in leta potreboval ogromno terapij, in to bodo morali financirati starši,« pove Helena, ki je z Nikom doživela podobno.
Za Heleno in Nika se je skupaj nabralo prek 165.000 evrov, slabo desetino tega zneska ste prispevali bralke in bralci Slovenskih novic prek Krambergerjevega sklada. »Ljudje so me pozneje ustavljali na cesti ali v trgovini, bili so veseli, da je uspelo.« Ob slovesu nam Helena še pove misel iz njenih težkih trenutkov in razpotij, ki jih v njenem življenju ni bilo malo: »Vedno poslušaj samega sebe; in če poslušaš in čutiš, potem je to prava pot in je lahko tudi uspešna.«