Skozi sito škaf mrzle Savinje na glavo (FOTO)

V spomin na nekdaj cvetočo dejavnost, povezano z gozdarstvom in lesarstvom, ko so Slovenci iz Zgornje Savinjske doline, Podravja ter nekaterih drugih gozdnatih območij v naši deželi s plovnimi rekami prodajali cenjeni les na jug, na Ljubnem ob Savinji zvesto sledijo tradiciji nekdaj težkega, nevarnega, a dobro plačanega poklica splavarja. A te besede ne uporabite v zgornjem toku reke Savinje, zlasti Ljubenci so flosarji. Njihova že legendarna obrt izhaja iz vlcerskega dela: delo v gozdu in spravilo lesa v dolino, s plavljenjem hlodov po naraslih vodah. Razžagani les v posebne deske in prizme pa so posebno usposobljeni, korajžni in krepki fantje ter možje splavljali do kupcev na Balkanu. Obdobje se je končalo z motoriziranim transportom, traktorji, kamioni in železnico. Pred 60 leti in več so v Vrbju, ki je del Ljubnega, izvedli prve velike spominske in zabavne prireditve z močno etnološko noto v sklopu flosarskih balov. Od takrat ni bilo resne prekinitve obujanja spomina na tiste čase ter na poklic flosarja. Vključili so se v združenje splavarskih mest Evrope in kmalu dobili močne potrditve, da so med kraji z najizvirnejšimi navadami na svetu.

Tako so prejšnjo nedeljo prikazali težek poklic gozdarja, »žagmeštra«, ter trgovino in transport z lesom po že znanih scenarijih, ki so jih pripravljali domači poznavalci in entuziasti. Dostava kakovostnega lesa je bila možna z višje ležečih gozdnatih planot, Logarske doline, Solčavskega, Menine, Črete in Dobrovelj pa Raduhe, Smrekovca ter Mozirskih planin z Goltemi, le s konjsko vlako po znamenitih lesenih gozdarskih drčah, s plavljenjem hlodovine do žag, rezanega tehničnega lesa pa po vodi do oddaljenih skladišč in kupcev.

V spomin na zdaj že večinoma pomrle dedke, flosarske prednike, na Ljubnem ob Savinji prirejajo turistično-etnografsko obujanje spomina na ljudi in tisti čas živeče flosarje. Vezanje in vdiranje flosa so opravili starejši mojstri in legende teh veščin, med njimi žlahtni flosar Martin Juvan Čuks, Joško Pustoslemšek Frgel, Tomaž Špišič, Franjo Naraločnik, David Pečnik, Silvester Kukovič ter številni drugi. Prvič sta se mladi generaciji pridružila tudi letošnja zelenca Aljaž Nerat Filipov ter Marsel Lihtineger Tišlerjev, ki sta minulo nedeljo doživela še moker flosarski krst. Vdiranje flosa je bilo tokrat, z vsemi ukrepi pred lomljenjem udov, po zmočenih legah presenetljivo učinkovito, saj so se stari vlcerji in mladi »capini« na to nevarno opravilo resno pripravili. Ko je legendarni Čuks odvezal flosarski štrik, je zvezan lesni flos, obložen z mokrimi deskami, kar odneslo v nekoliko naraslo Savinjo. Le komande starešine in krmaneža Čuksa ter Naraločnika je bilo slišati. Primerno visoka voda je omogočila splavitev in simbolično vožnjo skupine zaslužnih do Vrbja. Maloštevilni obiskovalci so bili nad videnim navdušeni, flosarji pa premočeni in ponosni, da so lahko opravili najpomembnejši del tradicije.

61. pa so po vseh postavah opravili kar dvojni krst flosarskih pripravnikov, do takrat še zelenih, a krepkih fantov, ki bi se radi postavljali s tako imenitnim slovesom flosarja. Uslišali so Lihtenegerja in Nerata, ko sta se najprej izkazala z znanjem iz nevarnosti splavljenja flosa ter pravimi ukrepi in ljubenskim flosarskim žargonom. Ko je flosarski škof Špišič odmolil svoje pridige, ko sta oba po lesu smrdeča zelenca ušpičila vsak svoj flosarski kol, je pristopil »toplšni« boter Miha Slatinšek kot varuh mladeničev, škof pa je odredil blagoslov z vodo: »Vlijte to sveto vodo Savinjo bodočima članoma ljubenske flosarske bratovščine!« In sta dobila drug za drugim skozi mlinarsko sito po poln škaf mrzle Savinje na glavo. Pa še vsak po litrski krigel rdečega na eks. Mokra znotraj in zunaj sta dobila Slatinškovo darilo in obilico privoščljivih čestitk. Sledila je ljubenska flosarska himna, oder pa so prevzeli Čuki, ki so zabavali večerne goste, dokler ni napočila ura za sove. Do leta obsorej, ko se bo ljubenska flosarska pravljica nadaljevala.