Zamolčane skrivnosti: Vladislav meni, da najdba pove več, kot je uradno znano

Vaška situla, ena izmed najznamenitejših najdb pri nas, med nekaterimi raziskovalci še danes žanje veliko zanimanja. Ne samo zaradi tega, ker situlska umetnost, kot na spletni strani pojasnjujejo v Narodnem muzeju Slovenije (NMS), pomeni vrhunec likovnega ustvarjanja železnodobnega človeka v naših krajih, ampak tudi zaradi interpretacije upodobitev, ki so na njej.

V NMS poudarjajo, da je iz zaporedja prizorov razvidna idealizirana pripoved o pomembnih dejanjih in dogodkih iz življenja bojevnika, ki je bil verjetno vladar. In da je situla z Vač pomembno vladarsko znamenje železne dobe ter da so bile situle pivske posode, uporabljali pa so jih pri obrednih slavjih in simpozijskih dogodkih ter v njih stregli pijačo.
Da je treba uradno interpretacijo slikopisja na vaški situli nadgraditi oziroma ji dati večji pomen, je še danes prepričan Vladislav Stres, ki se med drugim ukvarja z vizualno umetnostjo.

Pojasni, da je na vrču Vače, kot meni, da bi bilo pravilneje reči tej pomembni najdbi, šest povezanih povedi in ne le tri, kot zatrjuje stroka. Prizori na treh pasovih se berejo najprej z desne proti levi (zgornji pas), nato pa oba naslednja pasova z leve proti desni. In kar je najpomembnejše, njegova odkritja povedi nadgrajujejo dozdajšnjo interpretacijo, ponekod pa jo celo spreminjajo. Kot primer navede bojevanje med vojščakoma. Prepričan je, da ne gre za bojevanje, ampak le za pomerjanje moči z utežmi. In sicer naj bi se pomerjala za naslov prvega mečevalca. Stresu je z raziskovanjem, kot pravi, uspelo razvozlati tudi sedemdnevni ritual knezov in vojvode na vaški situli.

Že pred tremi leti, ko nas je seznanil z več napakami na do takrat veljavni strokovni sliki plašča situle (na to je opozoril tudi NMS in čez leto dni so tam s pomočjo Ide Murgelj naredili novo, popravljeno sliko), je poudaril, da gre v ozadju interpretacij za načrtno delovanje »elite«, ki takšni pomembni zgodovinski najdbi ne želi pripisati tako velike vrednosti, kot jo v resnici ima. »Uradne razlage so površne, govorijo o rogatih živalih, kot da gre za preprosto kulturo preprostih ljudstev,« je menil in nadaljeval, da to nikakor ne drži. »Če bi bila to negativna kultura, je ne bi imeli na osebnih izkaznicah in grbih,« je še dodal.
 

Brez komentarja

In kaj pravi stroka? Doktor arheoloških znanosti Dragan Božič z inštituta za arheologijo pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) odgovarja, da če bi imele razprave gospoda Stresa o situlski umetnosti kakršno koli znanstveno vrednost, bi jih gotovo sprejeli v objavo v kateri od slovenskih ali tujih arheoloških revij. »Doslej se to še ni zgodilo,« pripomni.

Trojni doktor znanosti Andrej Pleterski z istega inštituta nam je pojasnil, da se že desetletja ukvarja s prostorskimi ideogrami in se ne poglablja v likovno simboliko predmetov oziroma samo izjemoma. Glavna past pri njihovi razlagi je zamenjava soobličnih upodobitev s sopomenskimi. »Da pa to dvoje lahko razločimo, moramo odlično poznati kontekst vsake upodobitve posebej, še posebno proces, v katerem je nastala. To je življenjsko delo,« poudari in doda, da Stresovih interpretacij zaradi tega ne more komentirati.

»Vaška situla je seveda pomemben arheološki spomenik, ki ima pomen za poznavanje zgodovine danes slovenskega prostora. Slovenci kot socialno-politična tvorba smo se oblikovali mnogo pozneje, kot je bila narejena vaška situla. Ta na oblikovanje Slovencev ni imela nikakršnega vpliva. Kot ga ni imela paleolitska piščal iz Divjih bab, pa je vendarle izjemen arheološki predmet. Ima pa vaška situla vlogo v sodobni ikonografiji države Slovenije, kamor je vstopila v procesu hlastanja po slavnih prednikih, tako kot domnevni karantanski kastrirani maček, ki ga nosijo nekateri pripadniki policije in vojske,« nam še razloži Pleterski.


Obrnili smo se tudi na predstojnika oddelka za arheologijo na ljubljanski filozofski fakulteti doc. dr. Andreja Gasparija. Povedal je, da se je Stresu že zahvalil za osebno predstavitev proučevanja in posredovano korespondenco in da »je očitno, da v skupno polje proučevanja arheoloških najdb vstopamo s povsem drugačnimi raziskovalnimi izhodišči in metodami, kar zelo oteži ali celo onemogoči argumentirano soočenje mnenj«. In da tako na njegove interpretacije nima komentarja. Meni, da je pomen vaške situle za zgodovino Slovencev izjemen, a izključno v delu, ko govorimo o prazgodovini in arheologiji mlajšega dela halštatskega obdobja na ozemlju Republike Slovenije ter historiatu arheoloških raziskav na Slovenskem.

»Oboje ali posamezno je bilo, domnevam, tudi del utemeljitve in podlaga za uvrstitev situlskih motivov na osebne dokumente,« še sklene Gaspari.