Pogrešani Slovenci! Pred 67 leti odšel na Zagrebški velesejem iskat službo, a do tja ni prišel

V Sloveniji je letno pogrešanih med 400 in 600 oseb in skoraj vsak dan mediji dobimo zaprosilo o objavi podatkov o pogrešani osebi. Pogosto se zgodi, da pogrešano osebo najdejo še isti dan, žal pa se vse zgodbe ne končajo srečno. Trenutno je na spletni strani slovenske policije v evidenci pogrešanih oseb več kot sto imen, natančneje sto ena pogrešana oseba.

V Sloveniji namreč velja, da ni časovne omejitve, pogrešana oseba ostane pogrešana, dokler ni najdena živa ali mrtva.

Najstarejša vpisa v evidenco pogrešanih oseb, ki jo vodi slovenska policija, pa segata v leto 1957.

Za njima se je izgubila vsaka sled

 »V enem primeru je moški iz okolice Celja odšel od doma z navedbo, da gre na Zagrebški velesejem iskat službo, vendar do tja ni nikoli prišel. V drugem primeru je odšel od doma neznano kam starejši moški iz okolice Slovenskih Konjic, vendar nikoli ni bil najden, niti ni bilo najdeno njegovo truplo,« nam pojasni Drago Menegalija predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete.

Tako kot v primerih pogrešanja velja enako pri evidencah podatkov o najdenem neidentificiranem truplu do ugotovitve njegove identitete. Menegalija pove, da je tako določeno tudi v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in da se podatki v evidenci hranijo do najdbe pogrešane osebe ali dokler se ne identificira neznano truplo.

Na policiji nam še pojasnijo, da so preiskave pogrešanih oseb ves čas žive in da se vseskozi preverjajo in primerjajo novi podatki in ugotovitve, tako iz Slovenije kot tudi podatki iz tujine. Policisti preverjajo neidentificirana trupla, prihajajo tudi anonimne prijave do podatkov o pogrešanih lahko policisti pridejo, ko opravljajo druge policijske naloge z ljudmi, ki poznajo pogrešanega ali so na kakšen način vezani na pogrešano osebo.  

Težko je potegniti črto

Menegalija nam pojasni, da se v slovenski policiji zavedajo stiske svojcev, ki jo lahko povzroči izginotje njihovega bližnjega. »Nenadno in nepričakovano izginotje svojce zelo prizadene. Najhujše je, ker ne vedo, kaj se je zgodilo z njegovim bližnjim. In dokler jim to ni razjasnjeno, ne morejo »potegniti črto« pod tem dogodkom in nadaljevati naprej svojega življenja.«

Pove nam še, da tisti, ki so se znašli v šokantni izkušnji, čutijo močno potrebo po razpravljanju o tem, tako tudi svojci pogrešanih oseb. »Sam pogovor s policisti o njihovi pogrešani osebi služi tudi kot njihova psihološka razbremenitev. Seveda je v začetku, ob prijavi pogrešanja, teh stikov, razgovorov s svojci veliko, potem pa se stiki s tekom preiskave zmanjšujejo. Ne glede na čas od prijave pogrešanja, s svojci stopimo v kontakt vedno, ko pridobimo nove informacije o pogrešani osebi ali pa ko vpeljemo novo metodo, ki bi lahko pripomogla k iskanju.« Ena izmed takšnih primerov  je uvedba DNK primerjalne metode, ko policisti ponovno obiščejo svojce pogrešanih in pridobijo DNK material.

Menegalija še poudari, da področju pogrešanih posvečajo veliko pozornosti. Da bi čim bolj optimizirali delo, da bi bili čim bolj uspešni, pa nenehno skrbijo za dodatna usposabljanja policistov in kriminalistov. »Nenehno sodelujemo v evropskih in svetovnih policijskih organizacijah in za medsebojno obveščanje uporabljamo najsodobnejše sisteme kot sta Schengenski informacijski sistem in Interpolov sistem iskanja pogrešanih oseb Yellow notices.« V omenjenem sistemu je prijavljenih 29 pogrešanih slovenskih državljanov.