ŽETEV
Slaba letina: bomo jedli kruh iz tujine?
Odkupne cene nižje, zato kmetje sejejo krmno žito. Pričakujejo, da bo letošnja letina za desetino slabša.
Odpri galerijo
Kmet od maloprodajne cene kruha dobi le pet odstotkov. FOTO: Tadej Regent
LJUBLJANA – Do žetve je le še nekaj tednov. V Sloveniji na 39.000 hektarjih polj pridelamo približno 150.000 ton žita na leto. V nasprotju z Avstrijo, ki je z žiti skoraj samopreskrbna, pridelamo le polovico slovenske porabe.
V Sloveniji smo resda zelo omejeni glede primernih žitnih terenov, a po drugi strani smo od osamosvojitve pozidali skoraj 30 odstotkov kmetijske zemlje. Avstrijci v istem obdobju manj kot dva odstotka!
A kot nam je povedal Franc Režonja, direktor kmetijsko-gozdarskega zavoda Murska Sobota, je problem v tem, da vse več kmetov zaradi nedelujoče žitne verige in posledično nevzdržnih odkupnih cen sejejo krmno žito namesto krušnega.
»Količina krmnega žita je tako narasla, da je danes razmerje le še 60 proti 40 v prid krušnim žitom, kar vzbuja skrb,« pojasnjuje Režonja.
Kmetje se za setev krmnih žit odločajo iz dveh povezanih razlogov. Cena krušnega žita je od konca osemdesetih, ko je še držalo zakovičeno cenovno razmerje, ki ga je postavila cesarica Marija Terezija, da mora kilogram pšenice veljati toliko kot ena žemlja. Če vzamemo, da bomo pri peku za kakovostno žemljo odšteli 25 centov, je prodajna cena za kilogram krušne pšenice lani dosegla 16 do 17 centov, kar je seveda sramotno. Zakaj? Razliko 8 do 9 centov pri kilogramu, kar je ogromno, po mnenju Režonje pobirajo trgovci in banke: »Ko sem pred 30 leti sodeloval v dogovorih za žitno verigo, smo se pogovarjali o petih vrstah kruha, danes imamo ne vem koliko vrst oziroma več kot sto krušnih izdelkov. Ponudba v vse številnejših trgovinah, ki so zgrajene na kredit, je vse bolj pisana, in vse to je treba plačati. Žalosti me, da mora velik del stroškov nositi kmet. V celotni žitni verigi kmet pridelovalec žita dobi le 5 do 6 odstotkov končne cene kruha, vse preostalo poberejo drugi.«
Stvar za kmete pridelovalce žit postaja nevzdržna, saj pobirajo le ostanke.
Direktor KGZS Branko Ravnik nam je potrdil, da so nagib h krmnim žitom zaznali že pred leti. »Zato smo z ukrepom poskušali spodbuditi pridelavo kakovostnih žit, kar je osnova za primerno odkupno ceno in hkrati nujno, če želimo slovenskega kupca prepričati, naj vendarle kupuje slovensko.« A zdi se, da je po začetnem navdušenju, spet zaradi nerazumljivo nizkih odkupnih cen, volja upadla.
Kmetje s setvijo krmnega žita pridelajo 8 do 9 ton krmnega žita in le 5 do 6 ton krušnega na hektar. »Četudi je cena krmnega žita 20 odstotkov nižja od kilograma krušnega, kmetu še vedno ostane več, saj ima na drugi strani manj dela oziroma stroškov.
Kmetje pridelovalci žit resno računajo, da bodo svoje stanje izboljšali s projektom Izbrana kakovost – Slovenija, gre za nacionalno shemo kakovosti, ki je namenjena kmetijskim pridelkom oziroma živilom s posebnimi lastnostmi, ki se lahko nanašajo na sestavo, do okolja prijazno pridelavo, kakovost surovin, dobrobit živali, posebno zdravstveno varstvo živali, način krmljenja, dolžino transportnih poti, predelavo, hitrost predelave surovin oziroma čim manjšo poznejšo obdelavo pri skladiščenju in transportu. Kategorija Izbrana kakovost – Slovenija je nadgradnja opisanega, ki pomeni, da je denimo meso ali žito, moka pridelana in predelana v Sloveniji. Shema je tako že zaživela pri mesu, sadju, bo tudi pri žitu in moki oziroma pristnem slovenskem kruhu? Bomo kupci raje kupili slovensko žemljo, četudi bo ta morda nekaj centov dražja?
Režonja odkrito pove, da bi kmetje v Sloveniji radi ustvarili sistem, podoben tistemu v Avstriji, kjer so prebivalci tako ozaveščeni, da kupujejo najprej svoje, v Avstriji pridelano, šele nato posežejo po denimo kumaricah iz uvoza. Zdi se, da je pot do tega še dolga, česar pa se kmetje zavedajo.
»V Avstriji je povsem običajno, da osnovnošolci nekajkrat obiščejo kmetijo, in ko gredo v srednjo šolo, imajo že tako rekoč izdelano mišljenje, da je treba kupovati najprej doma pridelano. Pri nas otroci ne hodijo po kmetijah.«
In drugič. Avstrija, Nemčija in druge kmetijske države so razdeljene na regije oziroma dežele, ki kmete pridelovalce dodatno subvencionirajo, zato vztrajajo. Pri nas imamo dežele v tem pogledu le na papirju.
V Sloveniji smo resda zelo omejeni glede primernih žitnih terenov, a po drugi strani smo od osamosvojitve pozidali skoraj 30 odstotkov kmetijske zemlje. Avstrijci v istem obdobju manj kot dva odstotka!
150 tisoč ton žita uvozimo, kar je polovica nacionalne porabe.
A kot nam je povedal Franc Režonja, direktor kmetijsko-gozdarskega zavoda Murska Sobota, je problem v tem, da vse več kmetov zaradi nedelujoče žitne verige in posledično nevzdržnih odkupnih cen sejejo krmno žito namesto krušnega.
»Količina krmnega žita je tako narasla, da je danes razmerje le še 60 proti 40 v prid krušnim žitom, kar vzbuja skrb,« pojasnjuje Režonja.
Franc Kučan za najboljšo pšenico pričakuje ceno 18 centov za kilogram. FOTO: Oste Bakal
Kmetje se za setev krmnih žit odločajo iz dveh povezanih razlogov. Cena krušnega žita je od konca osemdesetih, ko je še držalo zakovičeno cenovno razmerje, ki ga je postavila cesarica Marija Terezija, da mora kilogram pšenice veljati toliko kot ena žemlja. Če vzamemo, da bomo pri peku za kakovostno žemljo odšteli 25 centov, je prodajna cena za kilogram krušne pšenice lani dosegla 16 do 17 centov, kar je seveda sramotno. Zakaj? Razliko 8 do 9 centov pri kilogramu, kar je ogromno, po mnenju Režonje pobirajo trgovci in banke: »Ko sem pred 30 leti sodeloval v dogovorih za žitno verigo, smo se pogovarjali o petih vrstah kruha, danes imamo ne vem koliko vrst oziroma več kot sto krušnih izdelkov. Ponudba v vse številnejših trgovinah, ki so zgrajene na kredit, je vse bolj pisana, in vse to je treba plačati. Žalosti me, da mora velik del stroškov nositi kmet. V celotni žitni verigi kmet pridelovalec žita dobi le 5 do 6 odstotkov končne cene kruha, vse preostalo poberejo drugi.«
Stvar za kmete pridelovalce žit postaja nevzdržna, saj pobirajo le ostanke.
Direktor KGZS Branko Ravnik nam je potrdil, da so nagib h krmnim žitom zaznali že pred leti. »Zato smo z ukrepom poskušali spodbuditi pridelavo kakovostnih žit, kar je osnova za primerno odkupno ceno in hkrati nujno, če želimo slovenskega kupca prepričati, naj vendarle kupuje slovensko.« A zdi se, da je po začetnem navdušenju, spet zaradi nerazumljivo nizkih odkupnih cen, volja upadla.
Kmetje s setvijo krmnega žita pridelajo 8 do 9 ton krmnega žita in le 5 do 6 ton krušnega na hektar. »Četudi je cena krmnega žita 20 odstotkov nižja od kilograma krušnega, kmetu še vedno ostane več, saj ima na drugi strani manj dela oziroma stroškov.
Kmetje pridelovalci žit resno računajo, da bodo svoje stanje izboljšali s projektom Izbrana kakovost – Slovenija, gre za nacionalno shemo kakovosti, ki je namenjena kmetijskim pridelkom oziroma živilom s posebnimi lastnostmi, ki se lahko nanašajo na sestavo, do okolja prijazno pridelavo, kakovost surovin, dobrobit živali, posebno zdravstveno varstvo živali, način krmljenja, dolžino transportnih poti, predelavo, hitrost predelave surovin oziroma čim manjšo poznejšo obdelavo pri skladiščenju in transportu. Kategorija Izbrana kakovost – Slovenija je nadgradnja opisanega, ki pomeni, da je denimo meso ali žito, moka pridelana in predelana v Sloveniji. Shema je tako že zaživela pri mesu, sadju, bo tudi pri žitu in moki oziroma pristnem slovenskem kruhu? Bomo kupci raje kupili slovensko žemljo, četudi bo ta morda nekaj centov dražja?
Režonja odkrito pove, da bi kmetje v Sloveniji radi ustvarili sistem, podoben tistemu v Avstriji, kjer so prebivalci tako ozaveščeni, da kupujejo najprej svoje, v Avstriji pridelano, šele nato posežejo po denimo kumaricah iz uvoza. Zdi se, da je pot do tega še dolga, česar pa se kmetje zavedajo.
»V Avstriji je povsem običajno, da osnovnošolci nekajkrat obiščejo kmetijo, in ko gredo v srednjo šolo, imajo že tako rekoč izdelano mišljenje, da je treba kupovati najprej doma pridelano. Pri nas otroci ne hodijo po kmetijah.«
In drugič. Avstrija, Nemčija in druge kmetijske države so razdeljene na regije oziroma dežele, ki kmete pridelovalce dodatno subvencionirajo, zato vztrajajo. Pri nas imamo dežele v tem pogledu le na papirju.
