Slap, ki je ubral bližnjico

V dolini Loške Koritnice se od vsepovsod spušča stotero slapov. Dolina je namreč ledeniškega nastanka. Njeno dno je bolj ali manj ravno, na obeh straneh pa jo obdajajo mogočne stene, ki so tu in tam prekinjene s potoki. Potok Možnica, desni pritok Koritnice, na seznamu slapotvornih potokov zavzema prav posebno mesto. Med stenami Rombona, Malih in Velikih Črnelskih špic ter Jerebice se skriva še ena slikovita ledeniška dolina. V gornjem delu se vsa voda skrije v grušču. Nikjer je ni, le nad planinskim domom, ki je zrasel iz nekdanje stražnice, najdemo pogled na gore kot le malokje v Sloveniji. Le redkokdo zaide tja in ves svet je pravcata prvobitna divjina. Le vode potoka ni nikjer. A tudi to je varljivo. Grušča je konec, ko mora kilometer pred izlivom potok preskočiti 150-metrski skalni prag. Nastala je krajša soteska, v kateri se skrivajo številni slapovi.



Najprej je treba prečkati reko Koritnico. Most je še eden iz vrste podobnih, ki jih srečamo v Posočju: kamniti stebri, pletenice, ki so ostale še iz morije izpred osemdesetih let, in obvezne lesene deske mostiča. Na drugi strani je najlepše, če si izberemo krožno pot. Po desni se vzpenjamo po precej zapuščeni stezi in si spotoma sami utiramo poti do struge. Na sredini kanjona čezenj vodi lesen mostič in tu zavijemo po toku navzdol. Najlepše stvari so navadno očem skrite in tudi tu je tako. Popaziti je treba. Po nekaj minutah droben kažipot usmeri v še en kamniti kotel. Na dnu pa presenečenje. Takšnega slapu ne vidiš vsak dan.



Veliki slap Možnice je res nekaj posebnega. Nekdaj sta bila tu drug nad drugim dva. Pa je moč vode res neizmerna. Vrhnji slap je v skalnato steno izkopal tako globok tolmun, da je predrl ustje spodnjega slapu. Nastal je enoten slap z višino kakšnih 20 metrov. A na sredini znamenitost brez primere. Naravni most, ki oklepa slap in ga stiska v svoje kamnito zavetje. Krožna pot se nadaljuje nazaj proti dolini. Prav zanimivo. Precej visoko v pobočju je samotna domačija, na kateri še vztrajajo ljudje, na žalost pa je v zadnjih 50 letih večina odšla v mesta. Spet se spustimo v sotesko in na mostiču se zavemo njene mogočnosti. Le dobra dva metra je široka, s stenami, ki segajo dvajset metrov v višino, začetek in konec pa se izgubljata v temini. Možnica je res prava poslastica in paša za oči, ki si jo privoščimo v slabih dveh urah.