Slavna družina Oražem donirala Kočevju, Ribnici in Pragi (FOTO)
Pokrajinski muzej Kočevje, ki se osredotoča na zgodovino, etnologijo, naravno dediščino in posebnosti kočevskega območja, vključno z zgodovino Kočevarjev, nemško govorečih prebivalcev, ki so bili nekoč pomemben del te regije, je v preteklosti že večkrat sodeloval tudi z družino Oražem.
Prvič ob pripravi občasne razstave ob 100-letnici Vodarne in elektrarne mesta Kočevje (1996), kasneje pa še ob razstavah 120-letnice javne rabe elektrike na Slovenskem, Vodarna in elektrarna mesta Kočevje 1896–2016 (2016), Na Zdar! Sokolsko društvo Kočevje (2008), Življenje z reko Rinžo (2017), Telovadba in šport na Kočevskem (2019) ter ob projektu Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci XI (2022).
Ko si tako dolgo v tujini, ki ti predstavlja družinsko in ustvarjalno okolje, rojstno grudo še bolj čutiš pri srcu.
Za lokalno zavest
Družina Oražem je bila vseskozi močno vpeta v gospodarsko in kulturno dogajanje v domačem kraju. Začetki segajo že v čas pred prvo svetovno vojno, ko je Jakob Oražem (1859–1940) ustanovil Tovarno telovadnega orodja JOR v Ribnici leta 1881. Njegov sin Stanko (1887–1965) (najstarejši od osmih otrok), ki se je po šolanju v Gradcu in na Dunaju vrnil najprej v Ribnico, kjer je pomagal vzpostaviti javno razsvetljavo, je po koncu prve svetovne vojne prišel v Kočevje kot obratovodja mestne vodarne in elektrarne.
Bogato zapuščino dokumentov, fotografij in predmetov je z največjo skrbnostjo hranil sin Dušan (1927–2022) z ženo Leo (1933–2024), njun sin Vito Oražem pa že več kot štiri desetletja deluje kot direktor muzeja za oblikovanje v Essnu Red Dot Design. Kočevski muzej je z njim tesno povezan od leta 1996, leta 2001 pa so se načrtno lotili pridobivanja likovne dokumentacije, ki naj bi pripomogla k sooblikovanju lokalne zavesti in samopodobe. Projekt so zastavili dolgoročno in ga poimenovali Kočevje 2000−2040.
Osebno in družinsko gradivo ugledne kočevske družine Oražem, ki je pomembno vplivala na lokalno okolje, je Dušan dolga leta skrbno zbiral in hranil. Vito je nato obsežno zapuščino, ki vključuje gradivo po dedku Stanku (1887–1965) in očetu ter iz njegovega lastnega gimnazijskega obdobja, pred dvema letoma izročil Pokrajinskemu muzeju Kočevje. Mimogrede, prej je bogato arhivsko gradivo o tovarni telovadnega orodja JOR v Ribnici izročil Rokodelskemu centru v Ribnici, še prej pa osebno zbirko tete Neže, ki je bila ena prvih študentk farmacije na Karlovi univerzi, izročil Pragi.
Bogokletno sporočilo
Donacija iz leta 2023 vključuje več kot 170 enot iz različnih časovnih obdobij, med drugim gradivo o vodarni in elektrarni v Kočevju, kjer je bil dedek dolgoletni obratovodja, ter o telovadnem društvu Sokol, predvojni Gimnaziji Kočevje in osebni družinski korespondenci od začetka 20. stoletja do leta 1940. Poleg dedkove in očetove zapuščine je Vito izjemno ponosen tudi na Spominsko knjigo, ki jo je začel on sam, končala pa pred kratkim umrla mama Lea. V njej so podpisi in risbe znanih slovenskih umetnikov, kot so Božidar Jakac, France Mihelič, France Slana, Rajko Slapernik, Milan Butina, Andrej Trobentar, Gabrijel Humek in Stane Jarm, ki so razstavljali v Likovnem salonu Kočevje od leta 1968 do 1990.
»Ko si tako dolgo v tujini, ki ti predstavlja družinsko in ustvarjalno okolje, rojstno grudo po mojem mnenju še bolj čutiš pri srcu. Takrat je človek nekako popoln. Vezi s Kočevjem seveda nikoli nisem pretrgal; v mesto ob Rinži prihajam, kadar mi čas dopušča, saj so srečevanja in pogovori s prijatelji – hvala bogu, teh je še veliko – nekaj najbolj dragocenega,« se je Vito v pomenkovanju z nekdanjim direktorjem Pokrajinskega muzeja Kočevje in sošolcem iz gimnazijskih dni, prof. Ivanom Kordišem, spomnil plakata, ki ga je izročil muzeju. Ta plakat iz leta 1978 je nosil sporočilo, ki je bilo za mnoge v tistem času bogokletno.
»Profesor Saša Bižal bi mi lahko, ko je prebral vsebino, pošteno navil ušesa. Imel naj bi vtis, da ga to malce spominja na razvpite gverilske Rdeče brigade,« ga je kazal sošolcu Kordišu. »Prihodnje leto se spet snidemo ob takem dogodku,« je Vito obljubil novo donacijo s težiščem na povojnem času.
60 enot šteje zadnja donacija.
Štiri generacije
Pokrajinski muzej je tako ob koncu minulega leta z odkupom in donacijo pridobil zbirko, ki obsega skupno 60 enot. Od tega zajema odkup 32 enot, donacija 18 enot in trajna hramba 10 enot. Gre za zbirko 18 avtorjev umetniških del: Stane Jarm, Rada Šuštar, Andrej Trobentar, Michael Ruppe, Joseph Dornig, Matija Glad, Milan Butina, Egon Eppich, Rudi Uran, Božidar Jakac, France Godec, Franjo Smole, Peter Adamič, Peter Černe, Henrik Marchel, Polde Oblak, Boris Zulian, Životin Nikolić.
»Gre za zbirko del štirih generacij, ki so povezane z delovanjem Likovnega salona Kočevje, ter umetnine ustvarjalcev, ki izhajajo iz Kočevja oziroma so se v Kočevju udejstvovali. Z ženo dr. Söke Dinkla sva jih ponudila v odkup in donacijo, saj meniva, da umetnine mnogokrat izgube smisel, če jih iztrgamo iz okolja, v katerem in za katero so bile ustvarjene. Pri vsem skupaj pa gre za še eno bistvo, umetnine morajo biti vidne in ne skrite po depojih,« je ob izročitvi zbirke Nadji Kovačič, kustosinji Likovnega salona Kočevje, povedal mednarodno uveljavljeni rojak Vito Oražem. Ob tem je pristavil, da je bil dedek tudi navdušeni čebelar, član sokolskega društva, ki je hodil na zlete po kraljevini in Češki. Bil je zaveden Slovenec in jugoslovansko usmerjen, kar kažejo tudi imena sinov: Dušan in Savo.
»Zbirka za muzej predstavlja pomembno dopolnitev obstoječe likovne zbirke, predvsem pa je pomembno, da se zbirka ohranja v celoti. Le s tem lahko dosežemo dolgoročno integriteto, doslednost in kontekst celotne zbirke, ne le posameznih predmetov,« se je rojaku zahvalila Nadja Kovačič.
Vito Oražem že več kot štiri desetletja deluje kot direktor muzeja za oblikovanje Red Dot Design v Essnu.
