Slavni skladatelj se je okužil v bordelu
Hugo Wolf se je rodil pred 160 leti v Slovenj Gradcu. Kot najslabši učenec končal samo štiri razrede.
Odpri galerijo
Hugo Wolf okoli leta 1892
Ministrstvo za kulturo je leto 2020 razglasilo za leto Huga Wolfa. V Slovenj Gradcu, rojstnem mestu poznoromantičnega skladatelja samospevov, in tudi drugod po Sloveniji ter tujini bo ob 160. obletnici njegovega rojstva potekala vrsta prireditev. Wolf se s svojimi umetninami uvršča med nesmrtne velikane svetovne glasbene umetnosti.
Mestece Slovenj Gradec je bilo, ko se je Hugo Wolf 13. marca 1860 tam rodil, nemška enklava na območju avstro-ogrskega cesarstva, naseljena s Slovenci. Filipp Wolf, njegov oče, je bil že tretji zapored iz tega rodu, ki se je v tem kraju ukvarjal s strojarstvom. Bil je navdušen glasbenik: igral je violino, kitaro, klavir, flavto in harfo. Prepeval je v mestnem pevskem zboru, doma pa je ustanovil hišni orkester. Že v najzgodnejši mladosti, pri petih letih, je oče mladega Huga naučil igrati violino in skoraj istočasno klavir.
Hugo Wolf je v svojem življenju dokončal samo eno šolo: štirirazredno farno osnovno šolo v Slovenj Gradcu. Do leta 1874 se je poskušal ustaliti v treh gimnazijah zapored. Spričevalo četrtega razreda – mladi Hugo dlje ni prišel – nam ga kaže kot najslabšega učenca v razredu. Trinajstletnikovo pismo staršem daje vedeti, da so njegovo vedenje na pristojnih mestih že tedaj imeli za neprimerno, celo arogantno.
Oče je na odločitev sina Huga, da bi izstopil iz šole in postal glasbenik, reagiral jezno in odklonilno. Nekaj mesecev pozneje je Hugo Wolf smel odpotovati na Dunaj, da bi vstopil v konservatorij. S tem je dosegel, kar je hotel – vendar se mu tako kot drugod tudi tu ni posrečilo, da bi se prilagodil rednemu učnemu sistemu. Vsega skupaj ni zdržal dlje kot leto dni.
Po njegovem odpustu s konservatorija so trpki toni v dopisovanju z očetom vse pogostejši; pičle denarne vsote postajajo predmet sporov, mučnih za obe strani. En obrok na dan je za Wolfa pravilo. »Že nekaj časa živim od kruha in masla,« je poročal devetnajstletni Hugo. »Vendar to ni tako hudo kot zaveza, da imam prazen žep.«
V prvo dunajsko leto Huga Wolfa spada doživetje, ki se ga ni znebil vse življenje, to je namreč srečanje z Richardom Wagnerjem in njegovo glasbo. Zgodilo se je 17. novembra 1875, ko je velikega mojstra videl prvič. »Od tistega hipa me je obšlo nepremagljivo čustvo do Richarda Wagnerja, ne da bi sploh že kaj vedel o njegovi glasbi,« je pisal mladi Hugo.
Napel je vse sile, da bi osebno govoril z velikim mojstrom, in tako se mu je 12. decembra le posrečilo, da je prišel v Wagnerjevo hotelsko sobo. Mojster Richard seveda ni imel, povsem razumljivo, ne časa ne veselja, da bi se pobližje ukvarjal z Wolfom. Čeprav ga je na kratko in vljudno odslovil in mu celo obljubil, da bo naslednjič, ko bo obiskal Dunaj, pregledal njegove skladbe, se je mladi Hugo globoko pretresen in ves prevzet od mojstra poslovil. Wagner je bil poslej njegov najvišji bog.
Na prelomu let 1877/78 je začel hoditi k prostitutkam in si, bržčas v dunajskem bordelu Lehmgruben, nakopal infekcijo. Simptome zgodnjega sifilisa, kožne izpuščaje, nemara tudi izpadanje las na temenu, je opazil verjetno že pred naslednjim poletjem. Številne skladbe iz maja in junija 1878 opozarjajo, da se je v tem času umaknil iz kroga svojih znancev.
Spomladi 1878 je Wolf spoznal profesorsko hčerko Valentino Vally Franckovo in se strahovito zaljubil. Vally Franckova, po ohranjenih sodbah površna, vendar lepa, inteligentna in očarljiva, je bila od njega štiri leta starejša. Njen odnos do Wolfa je bil od vsega začetka problematičen, saj je na Dunaju preživljala samo polovico leta, drugo polovico pa v Franciji oziroma v počitniški hišici na Češkem. Tja je odšla 13. maja, pet dni pozneje pa se je zgodil ustvarjalni val, ki ga je Wolf še deset let pozneje občutil kot pomemben dogodek. Besedila samospevov, pretežno Heinejeva, se brez izjeme dotikajo ene same teme: trpljenja nesrečnega zaljubljenca.
Leta 1884 je Wolf na Dunaju postal glasbeni kritik pri časopisu Wiener Salonblatt. Po štirih letih sodelovanja, kjer je v člankih napadal Brahmsa in poveličeval Wagnerja, je zapustil časopis in se popolnoma posvetil komponiranju. Leta 1887 mu je nenadoma umrl oče, kar ga je zelo prizadelo. Nesreča in žalost sta v njem odprli neusahljivi vrelec in sprostili njegov genij. Nastopila so najplodnejša leta njegovega ustvarjanja.
Založbe so začele objavljati njegova dela in na koncertih so začeli izvajati njegove pesmi. Prihajati so začela priznanja, izvajalce pa je tudi sam spremljal na klavirju. Veliko je potoval, postajal je vse bolj cenjen in popularen. V Mannheimu so 7. junija 1896 uprizorili njegovo prvo opero. Žal je ustvarjalno delo ustavila neozdravljiva bolezen. Doživel je živčni zlom.
V spremstvu sestre Katherine se je v začetku leta 1898 odpravil na pot proti morju, v Trst, Piran, Opatijo in Lovran. Takrat je zadnjič obiskal svojo mamo. Po neuspelem poskusu samomora so ga premestili v bolnišnico za duševne bolezni, kjer je po štirih letih trpljenja umrl 22. februarja 1903. Pokopan je na Dunaju v bližini Beethovna in Schuberta.
Največji Wolfov biser so samospevi; napisal jih je prek tristo. Ustvaril je še mnogo zborovskih pesmi, godalnih kvartetov in skladb za orkester, opero Koregidor in pesmi z orkestralno spremljavo.
Muziciral že pri petih letih
Mestece Slovenj Gradec je bilo, ko se je Hugo Wolf 13. marca 1860 tam rodil, nemška enklava na območju avstro-ogrskega cesarstva, naseljena s Slovenci. Filipp Wolf, njegov oče, je bil že tretji zapored iz tega rodu, ki se je v tem kraju ukvarjal s strojarstvom. Bil je navdušen glasbenik: igral je violino, kitaro, klavir, flavto in harfo. Prepeval je v mestnem pevskem zboru, doma pa je ustanovil hišni orkester. Že v najzgodnejši mladosti, pri petih letih, je oče mladega Huga naučil igrati violino in skoraj istočasno klavir.
Skladatelj Richard Wagner je bil Wolfov najvišji bog.
Hugo Wolf je v svojem življenju dokončal samo eno šolo: štirirazredno farno osnovno šolo v Slovenj Gradcu. Do leta 1874 se je poskušal ustaliti v treh gimnazijah zapored. Spričevalo četrtega razreda – mladi Hugo dlje ni prišel – nam ga kaže kot najslabšega učenca v razredu. Trinajstletnikovo pismo staršem daje vedeti, da so njegovo vedenje na pristojnih mestih že tedaj imeli za neprimerno, celo arogantno.
Oče je na odločitev sina Huga, da bi izstopil iz šole in postal glasbenik, reagiral jezno in odklonilno. Nekaj mesecev pozneje je Hugo Wolf smel odpotovati na Dunaj, da bi vstopil v konservatorij. S tem je dosegel, kar je hotel – vendar se mu tako kot drugod tudi tu ni posrečilo, da bi se prilagodil rednemu učnemu sistemu. Vsega skupaj ni zdržal dlje kot leto dni.
Oče Filipp Wolf
Po njegovem odpustu s konservatorija so trpki toni v dopisovanju z očetom vse pogostejši; pičle denarne vsote postajajo predmet sporov, mučnih za obe strani. En obrok na dan je za Wolfa pravilo. »Že nekaj časa živim od kruha in masla,« je poročal devetnajstletni Hugo. »Vendar to ni tako hudo kot zaveza, da imam prazen žep.«
Prevzel ga je Richard Wagner
V prvo dunajsko leto Huga Wolfa spada doživetje, ki se ga ni znebil vse življenje, to je namreč srečanje z Richardom Wagnerjem in njegovo glasbo. Zgodilo se je 17. novembra 1875, ko je velikega mojstra videl prvič. »Od tistega hipa me je obšlo nepremagljivo čustvo do Richarda Wagnerja, ne da bi sploh že kaj vedel o njegovi glasbi,« je pisal mladi Hugo.
Mati Katharina Wolf
Napel je vse sile, da bi osebno govoril z velikim mojstrom, in tako se mu je 12. decembra le posrečilo, da je prišel v Wagnerjevo hotelsko sobo. Mojster Richard seveda ni imel, povsem razumljivo, ne časa ne veselja, da bi se pobližje ukvarjal z Wolfom. Čeprav ga je na kratko in vljudno odslovil in mu celo obljubil, da bo naslednjič, ko bo obiskal Dunaj, pregledal njegove skladbe, se je mladi Hugo globoko pretresen in ves prevzet od mojstra poslovil. Wagner je bil poslej njegov najvišji bog.
Na prelomu let 1877/78 je začel hoditi k prostitutkam in si, bržčas v dunajskem bordelu Lehmgruben, nakopal infekcijo. Simptome zgodnjega sifilisa, kožne izpuščaje, nemara tudi izpadanje las na temenu, je opazil verjetno že pred naslednjim poletjem. Številne skladbe iz maja in junija 1878 opozarjajo, da se je v tem času umaknil iz kroga svojih znancev.
2020. je razglašeno za leto Huga Wolfa.
Spomladi 1878 je Wolf spoznal profesorsko hčerko Valentino Vally Franckovo in se strahovito zaljubil. Vally Franckova, po ohranjenih sodbah površna, vendar lepa, inteligentna in očarljiva, je bila od njega štiri leta starejša. Njen odnos do Wolfa je bil od vsega začetka problematičen, saj je na Dunaju preživljala samo polovico leta, drugo polovico pa v Franciji oziroma v počitniški hišici na Češkem. Tja je odšla 13. maja, pet dni pozneje pa se je zgodil ustvarjalni val, ki ga je Wolf še deset let pozneje občutil kot pomemben dogodek. Besedila samospevov, pretežno Heinejeva, se brez izjeme dotikajo ene same teme: trpljenja nesrečnega zaljubljenca.
Doživel živčni zlom
Leta 1884 je Wolf na Dunaju postal glasbeni kritik pri časopisu Wiener Salonblatt. Po štirih letih sodelovanja, kjer je v člankih napadal Brahmsa in poveličeval Wagnerja, je zapustil časopis in se popolnoma posvetil komponiranju. Leta 1887 mu je nenadoma umrl oče, kar ga je zelo prizadelo. Nesreča in žalost sta v njem odprli neusahljivi vrelec in sprostili njegov genij. Nastopila so najplodnejša leta njegovega ustvarjanja.
Založbe so začele objavljati njegova dela in na koncertih so začeli izvajati njegove pesmi. Prihajati so začela priznanja, izvajalce pa je tudi sam spremljal na klavirju. Veliko je potoval, postajal je vse bolj cenjen in popularen. V Mannheimu so 7. junija 1896 uprizorili njegovo prvo opero. Žal je ustvarjalno delo ustavila neozdravljiva bolezen. Doživel je živčni zlom.
Ob 160. obletnici rojstva skladatelja Huga Wolfa bo Pošta Slovenije v seriji Znamenite osebnosti izdala priložnostno poštno znamko, žig in ovitek prvega dne. Zasnovala jih je oblikovalka Maja Tomažič. Predstavitev bo v petek, 31. januarja, ob 12. uri v njegovi rojstni hiši v Slovenj Gradcu.
V spremstvu sestre Katherine se je v začetku leta 1898 odpravil na pot proti morju, v Trst, Piran, Opatijo in Lovran. Takrat je zadnjič obiskal svojo mamo. Po neuspelem poskusu samomora so ga premestili v bolnišnico za duševne bolezni, kjer je po štirih letih trpljenja umrl 22. februarja 1903. Pokopan je na Dunaju v bližini Beethovna in Schuberta.
Pokopan je na Dunaju.
Največji Wolfov biser so samospevi; napisal jih je prek tristo. Ustvaril je še mnogo zborovskih pesmi, godalnih kvartetov in skladb za orkester, opero Koregidor in pesmi z orkestralno spremljavo.
