SAŠA AJNIK
Slepa mamica je dobila psa vodnika
Žalčanka Saša Ajnik je po dolgotrajni bolezni popolnoma oslepela. Na pomoč priskočili dobri ljudje in zavod za zdravstveno zavarovanje.
Odpri galerijo
Saša Ajnik s svojim psom vodnikom, ki ji omogoča večjo samostojnost in varnejše sprehajanje. FOTOGRAFIJE: Darko Naraglav
Lions klub Žalec letos zaznamuje 20-letnico delovanja. Pri svojem uresničevanju osnovnega poslanstva lionizma – pomoč slepim in slabovidnim – je v teh letih izvedel mnogo dobrodelnih akcij, zlasti v pomoč mlajšim slepim in slabovidnim v Savinjski dolini. Z donacijami jim želijo pomagati pri preseganju oviranosti za čim bolj samostojno in neodvisno življenje.
Njihove letne skupščine v Preboldu sta se udeležili tudi guvernerka Zveze Lions klubov Slovenije – Distrikt 129 Nadja Pahor Bizjak in predsednica celjske cone Petra Zlatoper. S svojim psom vodnikom se je zbranim predstavila slepa Saša Ajnik, ki so ji lionsi pomagali v zadnjem letu.
Saša živi v Žalcu z možem in hčerko prvošolko. Večino vida je izgubila zaradi tumorja že pred šestimi leti, januarja lani pa je popolnoma oslepela. Svojo slepoto je sprejela, Lions klub Žalec pa ji je pomagal pri nakupu več tehničnih pripomočkov: govornega vmesnika za uporabo osebnega računalnika za slepe osebe, več govorečih aparatov za vsakdanjo uporabo (osebna tehtnica, kuhinjska tehtnica, merilnik krvnega tlaka, diktafon, merilnik za zunanjo temperaturo, indikator svetlobe in barv, ura za slepe) ter predvajalnik zvočnih knjig za slepe. Letos je Saša dobila psa vodnika za slepe, žalski lionsi pa so ji pomagali pri stroških za vzdrževanje psa, ki je postal njen nenadomestljivi prijatelj.
»Moje življenje se je s popolno izguba vida postavilo na glavo. Prej sem hčerko lahko še vsak dan vodila v vrtec, potem pa naenkrat to ni bilo več mogoče. Bilo je hudo, nikamor več nisem mogla sama, po dobrem letu pa sem sklenila spremeniti svoje življenje na bolje. Rešitev sem videla v psu vodniku za slepe in bila sem uslišana. Ime mu je Beat in je res izjemen vodnik,« pove Saša.
Na vprašanje, kako zaupa svojemu novemu prijatelju, ki v marsičem olajša njeno življenje, odgovori: »Pes vodnik se šola eno leto s trenerjem, potem imaš 75 ur uvajanja ali, kot se strokovno reče, prenosa. Tudi midva sva dva meseca vsak dan trenirala, potem sva imela predizpit in končni izpit, nato pa je bil Beat moj.Zelo sva se navezala drug na drugega, malo se še kdaj loviva, a na tistih poteh, na katerih sva trenirala, gre brez problema. Če gre za nove poti, je dobro, da je zraven oseba, ki vidi, vendar že po eni, dveh ponovitvah si zapomni, kje morava hoditi. Je pa res, da ga lahko kaj zmoti. Problem so lahko psi, ki jih ljudje nimajo na povodcu, pa božanje med vodenjem, ponujanje hrane in tudi ogovarjanje mimoidočih, vse to ga lahko zmoti. Sicer pa mu povsem zaupam. Veliko mi pomaga pri moji samostojnosti in tako lahko grem sama naokrog, s hčerko recimo na igrišče, v trgovino, na pošto … Vse zmorem in sem nadvse vesela, da imam takšnega psa vodnika,« poudari Saša, hvaležna Lions klubu Žalec in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki je financiral nakup psa, kar je sicer pravica iz osebnega zdravstvenega zavarovanja.
Guvernerka Zveze Lions klubov Slovenije je podelila plaketo za 20-letno delovanje obema predsednikoma, dosedanjemu Ivu Bračunu (v sredini) in novemu Dušanu Gostinčarju.
Njihove letne skupščine v Preboldu sta se udeležili tudi guvernerka Zveze Lions klubov Slovenije – Distrikt 129 Nadja Pahor Bizjak in predsednica celjske cone Petra Zlatoper. S svojim psom vodnikom se je zbranim predstavila slepa Saša Ajnik, ki so ji lionsi pomagali v zadnjem letu.
Saša živi v Žalcu z možem in hčerko prvošolko. Večino vida je izgubila zaradi tumorja že pred šestimi leti, januarja lani pa je popolnoma oslepela. Svojo slepoto je sprejela, Lions klub Žalec pa ji je pomagal pri nakupu več tehničnih pripomočkov: govornega vmesnika za uporabo osebnega računalnika za slepe osebe, več govorečih aparatov za vsakdanjo uporabo (osebna tehtnica, kuhinjska tehtnica, merilnik krvnega tlaka, diktafon, merilnik za zunanjo temperaturo, indikator svetlobe in barv, ura za slepe) ter predvajalnik zvočnih knjig za slepe. Letos je Saša dobila psa vodnika za slepe, žalski lionsi pa so ji pomagali pri stroških za vzdrževanje psa, ki je postal njen nenadomestljivi prijatelj.
Večja samostojnost s psom vodnikom
»Moje življenje se je s popolno izguba vida postavilo na glavo. Prej sem hčerko lahko še vsak dan vodila v vrtec, potem pa naenkrat to ni bilo več mogoče. Bilo je hudo, nikamor več nisem mogla sama, po dobrem letu pa sem sklenila spremeniti svoje življenje na bolje. Rešitev sem videla v psu vodniku za slepe in bila sem uslišana. Ime mu je Beat in je res izjemen vodnik,« pove Saša.
Problem so lahko psi, ki niso na povodcih, pa božanje psa vodnika, ponujanje hrane in ogovarjanje.
Na vprašanje, kako zaupa svojemu novemu prijatelju, ki v marsičem olajša njeno življenje, odgovori: »Pes vodnik se šola eno leto s trenerjem, potem imaš 75 ur uvajanja ali, kot se strokovno reče, prenosa. Tudi midva sva dva meseca vsak dan trenirala, potem sva imela predizpit in končni izpit, nato pa je bil Beat moj.Zelo sva se navezala drug na drugega, malo se še kdaj loviva, a na tistih poteh, na katerih sva trenirala, gre brez problema. Če gre za nove poti, je dobro, da je zraven oseba, ki vidi, vendar že po eni, dveh ponovitvah si zapomni, kje morava hoditi. Je pa res, da ga lahko kaj zmoti. Problem so lahko psi, ki jih ljudje nimajo na povodcu, pa božanje med vodenjem, ponujanje hrane in tudi ogovarjanje mimoidočih, vse to ga lahko zmoti. Sicer pa mu povsem zaupam. Veliko mi pomaga pri moji samostojnosti in tako lahko grem sama naokrog, s hčerko recimo na igrišče, v trgovino, na pošto … Vse zmorem in sem nadvse vesela, da imam takšnega psa vodnika,« poudari Saša, hvaležna Lions klubu Žalec in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki je financiral nakup psa, kar je sicer pravica iz osebnega zdravstvenega zavarovanja.
