Šli so k legendarnemu slovenskemu alpinistu pod usodno goro
»Tone, javi se, na vrhu sva! Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi ...« To sta znamenita stavka, ki ju je Nejc Zaplotnik 13. maja 1979 ob 13.51 sporočil v bazni tabor vodji odprave Tonetu Škarji, potem ko sta z Andrejem Štremfljem kot prva Slovenca po izjemno zahtevni prvenstveni smeri priplezala na najvišjo goro sveta. Smer po zahodnem grebenu, v kateri so porabili kar 11 kilometrov vrvi, še danes velja za najtežji in najdaljši pristop na Everest, odprava pa je imela kar 25 članov, ki jim je pomagalo več sto nosačev, 25 šerp in več kot 20 ton opreme.
Tri dni pozneje so na vrh stopili še Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu, ki se je žal pri sestopu smrtno ponesrečil. Medtem ko se je vsa takratna Jugoslavija veselila uspeha alpinistov, je člane odprave zajela grenkoba.
Prejšnji ponedeljek, natanko 45 let po tem, ko je zmagovita prva naveza stala na najvišji gori sveta, se je v Slovenijo iz Nepala vrnila družinska odprava Zaplotnikovih, ki jo je vodil Andrej Štremfelj. Najstarejši sin 52-letni Nejc Zaplotnik z ženo Nadjo, sinovoma Maticem in Drejcem ter z Jakobom, sinom Nejčevega drugega sina Luka, so se v 17 dnevih spominskega trekinga ponovno srečali z njihovim očetom in dedijem, ki že 41 let počiva pod Manaslujem. Za Nejca je bila to že druga pot k očetu, trije vnuki pa so se na pot k dediju odpravili prvič.
Kot da bi jih poklical Nejc
Le Nejčevi vdovi Mojci Jamnik Zaplotnik se ni izpolnila goreča želja, da bi še enkrat obiskala grob. Dolgo je v sebi nosila željo, da bi tja popeljala tudi vnuke. Pred leti, ko so bili tam skupaj s sinovi, se je sama pri sebi zaobljubila, da bo tudi njih nekoč popeljala pod Manaslu. Želela je, da bi spoznali deželo, ki jo je imel njihov dedi tako rad.
Odločitev je padla novembra lani, ko je med skupnim družinskim kosilom Mojco preblisnilo, da bi bil sedaj pravi čas, da to storijo. Namesto praznovanja njenega 70. rojstnega dneva so se vsi skupaj namenili oditi v Nepal in to pod vodstvom Andreja Štremflja.
Še danes gre za najtežji in najdaljši pristop na Everest.
Na zahtevni smeri so porabili kar 11 kilometrov vrvi.
Vsa Jugoslavija se je veselila uspeha alpinistov.
»Začela sem se že pripravljati in trenirati za treking, vse sem zorganizirala, a žal sem se morala 14 dni pred odhodom zaradi bolezni v družini potovanju odpovedati. Vendar sem povsem pomirjena, vsaka stvar se zgodi z razlogom. Osrečuje me misel, da je moji družini vendarle uspelo. Kako spremenjeni so prišli nazaj iz Nepala, vsi sijoči in polni svetlobe. Kot da bi jih poklical Nejc in jim pokazal tisto deželo, ki jo je imel tako rad. Srečna sem, da jim je vse skupaj tako lepo uspelo, da so dojeli bistvo dedijevega sveta,« pripoveduje Nejčeva vdova Mojca, ko jo nekaj dni po vrnitvi njenih iz Nepala obiščemo v vasici Bašelj pod Storžičem.
Čustveno
Pridružil se nam je tudi Mojčin in Nejčev najstarejši sin Nejc. »V resnici se naša družina nikoli ni poslovila od očeta, zato je bila ta pot do njega zame zelo čustvena. Prav posebna energija je bila tam, kot da je bil z nami. Najlepše pri vsem skupaj pa je bilo, da smo bili tam kot družina, povezani skupaj in v njegovi bližini. Za naše otroke je bilo to čudovito doživetje. Moja dva sta stara 21 in 25 let, Lukov sin pa 16, kar pomeni, da so vsi v obdobju, ko se še malo iščejo in jih zanimajo tudi njihove korenine. In na tej poti so jih našli,« je povedal 52-letni Nejc Zaplotnik.
Prav posebna energija je bila tam, kot da je bil z nami.
V Nepalu so preživeli 17 dni, od tega so osem dni hodili, najprej na aklimatizacijo pod Anapurne in nato do baznega tabora pod Manaslujem, kjer so se pri skali z vklesanima imenoma spet srečali z očetom in dedijem. Groba pokojnega alpinista, ki je bil včasih nekaj ur hoje naprej ob ledeniku in jezeru Thul Nagi, pa že dolgo ni več, pred leti so ga odnesli premikajoči se ledenik in plazovi. To so leta 2018 opazili člani odprave ob 40-letnici prvega slovenskega vzpona na Makalu, ki so hoteli obiskati tudi grob Nejca Zaplotnika, vendar ga po daljšem iskanju niso več našli.
Živel je na polno!
Spomin na legendarnega alpinista je v Sloveniji tudi 41 let po njegovi smrti še zelo prisoten. Kako se Nejc mlajši spominja svojega očeta in ali kdaj razmišlja, kakšen bi bil dandanašnji, ko bi bil star 72 let? »Malo časa sva bila skupaj, a mi je veliko dal, veliko sem se naučil od njega. Predvsem tega, da je treba živeti na polno. Njegov najpomembnejši nauk, ki ga je prenesel na vse nas, je bil – živi in pusti živeti. Imel je kratko življenje, a živel ga je res na polno in vidim ga kot zelo srečnega človeka. O tem, kakšen bi bil sedaj na videz, pravzaprav nisem nikoli razmišljal.«
»Si ga pa lahko predstavljam, kakšen bi bil po duhovni plati. Takšni, kot je on, se ne spremenijo veliko. Verjetno bi imel veliko dela sam s sabo in še vedno bi se iskal. Vedno je iskal nekaj več, ne v materialnem smislu, in je to tudi po navadi našel, nikoli ni bil čisto zadovoljen sam s sabo,« je še dejal Nejc Zaplotnik.
Zaplotnikovi z izgubo moža, očeta in pozneje tudi dedka živijo ves čas in se, kot nam je povedal njegov najstarejši sin, od njega nikoli niso v resnici poslovili. Tako kot v njihovih ostaja tudi 41 let po svoji smrti v srcih Slovenk in Slovencev, ki še vedno radi vzamemo v roke njegovo knjigo Pot, hvalnico prvinskega doživljanja gora in iskanja polnega življenja, ki je postala prava gorniška biblija in je bila prevedena tudi v številne druge jezike.
