Slikarka Monika prvič razstavlja pri 104 letih (FOTO)
Monika Kovač je ženska, ki ne kaže svojih let. Čeprav bi izjemno fotogenični sogovornici prisodili neprimerno manj, jih šteje že 104! Ter se že nezadržno, polna vere in upanja v vse dobro bliža stopetemu.
Ko smo v osrčju Centra starejših Medvode opazovali razstavico njenih zadnjih akvarelov in olj, ki jih je naslikala pri tako častitljivi starosti, se zavemo, da imamo čast kramljati z izvrstno krajinarko, osebo, ki še vedno čuti, opazuje, zaznava dražljaje, ne obupuje, ustvarja, ima voljo, uživa to življenje, ki ji je bilo podarjeno 17. septembra 1917.
Rojena v deželi Petra Klepca, v vasici Čačič, je Monika Kovač preživela ne le obe svetovni vojni, tudi špansko gripo in kar več režimov, nazadnje tudi korono.
Vsi so že pomrli, le ona ne
V tistem se je zazrla v uokvirjeno sliko, ki jo je naslikala, izračunali smo, pred 90 leti! Je ena redkih slik, ki ji je še ostala iz njenega zgodnjega obdobja, saj so Nemci pozneje požgali celo vas s cerkvijo in njeno rodno domačijo vred.
Pogled na sliko je pripomogel, da je lahko že v naslednjem hipu zložila paleto utrinkov iz svojega življenja.
»Veste, slikam že od otroštva, že takrat sem vse prečečkala,« je sprva opomnila. Ter nadaljevala, da je špansko gripo dobila, ko je ravno shodila. Za leto dni je obležala.
Marsikdo jo je zato že odpisal, češ, nič ne bo iz nje. Morda tudi zato, ker je bila zgolj ena izmed 13 otrok. »Prepričani so bili, da bom umrla ...« Nakar je dodala: »Medtem so že vsi pomrli, le jaz sem ostala!«
Stvari so se potem odvrtele zelo drugače: ne le da je preživela, ker je bila nadvse marljiva učenka, so jo vpisali tudi na zasebno dekliško meščansko šolo, ki so jo v Škofji Loki vodile uršulinke. Ta šola je bila izvrstna podlaga, s katero je pozneje uspešno krmarila skozi življenje, zaradi odlične splošne izobrazbe, ki jo je pridobila, je odšla kmalu za nekakšno guvernanto k teti Moniki v hrvaško Koprivnico. Tam je doživela tako potres kot povodenj, sicer pa učila tamkajšnje otroke celo klavirja, ki se ga nikoli ni učila. Dovolj je bilo že, da je nekajkrat videla druga dekleta, ki so se ga učile v Škofji Loki.
Ne na akademijo, na pošto
Danes bi izjemno talentirana Monika Kovač zanesljivo končala na kateri izmed akademij, takrat pa je pristala na pošti v Čabarju. In ker je morala pošta redno sodelovati s sodiščem, se je morala, če se sme tako reči, po službeni dolžnosti večkrat srečevati s prijaznim in simpatičnim sodnijskim pripravnikom Stankom. Od katerega je nekoč pri kosilu dobila tudi nekam nenavadno okrogel servet, očitno je bilo nekaj v njem zavito, zato je pokukala vanj in zagledala majhni igrački, bila sta to dojenčka, ki ju je Stanko kupil na sejmu. »To je bila tudi prva prijaznost, ki mi jo je izkazal!« se je nasmehnila.
Potem pa so si najpomembnejši dogodki kar sledili: leta 1942 sta se poročila; leto pozneje se jima je rodila prva hčerka Zinka; Marija je prišla na svet takoj po vojni; najmlajša Vladka pa še nekaj let pozneje. Prvi dve sta se rodili v Osilnici, najmlajša pa že v Ljubljani. Tja so se preselili, ker je dobil oče službo.
Odtlej so živeli nasproti poljanske gimnazije in Monika je postala meščanka. Takšno življenje ji je povsem ustrezalo. In bi ji najbrž še bolj, če bi ji mož dovolil, da se zaposli. Postala pa je gospodinja in še kako lepo skrbela za hčerke. Te so odrasle, se poročile in dobile svoje otroke. Danes ima pet vnukov in šest pravnukov.
Ne sovražite!
Ko je bila stara 60 let, ji je umrl mož. In ker je njeno meščansko stanovanje postalo na lepem preveliko, ga je zamenjala s hčerkinim ter se preselila na obrobje, v Štepanjsko naselje. Tam pa je povsem zaživela, spoznala hitro nove prijateljice, začela zahajati v cerkev v Štepanjo vas, z novo družbo pa začela hoditi naokoli, na organizirane izlete, tiste krajše in tiste daljše, s sto ženskami je naposled stopila celo na vrh Triglava!
Z vsemi je treba biti dober in ne gojite sovraštva! Jaz nimam prav nobenega sovražnika.
Z neko drugo cerkveno skupnostjo s Primskovega pa je obiskala Lurd, Santiago de Compostela, Czestochowo, Krakov, Medjugorje … Tudi vera, kot pravi, ji je ne nazadnje pomagala do tako lepe starosti. Pa ne samo vera. Občutek ima, da je nasploh zelo vzdržljiva. »Verjetno mi je tudi bolezen v zgodnjem otroštvu pomagala, da je tako,« je tedaj pomislila. »Pa saj odtlej sploh nisem bila več bolna,« je še dejala.
Če ne bi pred pol leta padla, ji najbrž sploh še ne bi bilo treba v dom. Kjer se ima sicer čisto fino, pa še riše lahko v likovni delavnici. Ustvarjalno žilico, ki jo je morala za daljši čas potisniti vstran, zdaj spet na polno obuja.
Monika Kovač pravzaprav le malo slabše sliši, sicer pa hodi še vedno na krajše sprehode.
Na naše vprašanje, kdaj ji je bilo najlepše, izstreli kot iz topa: »Zdaj mi je!« Ter doda: »Nobenih obveznosti nimam, tudi nobene takšne težave, zaradi katere bi me kaj bolelo, skrbelo.«
je bila stara, ko ji je umrl mož; vdova je že več kot štiri desetletja.
Po televiziji najraje spremlja šport, še najraje smučanje in skoke. »Tako so bili dobri!« pa se ji je kar smejalo od vseh odličij, ki so jih iz Pekinga pred dnevi prinesli naši olimpijci.
Kako pa se glasi njen recept za dolgoživost? »Bodite dobre volje in nikomur zamerit'! Z vsemi je treba biti dober in ne gojite sovraštva! Jaz nimam prav nobenega sovražnika. Pa saj tudi jaz nikogar ne sovražim, kvečjemu imam vse rada!«
