Slikati je začela, ko je že dobila vnuke

V muzejski rojstni hiši Lavoslava Schwentnerja, slovenskega založnika in knjigarnarja, ki je deloma preurejena tudi za razstave in poroke, je vse poletje na ogled razstava samorastniške likovne ustvarjalke Romane Škafar. Likovnica je Ljubljančanka, a hkrati Savinjčanka, saj jo dolina zelenega zlata veže na njeno otroštvo, pozneje pa je bila z družino tudi nekajletna občanka Braslovč.
 

Pesem na odprtju

Z razstavo Skozi moje oči se na najlepši način vrača v Savinjsko dolino. Hkrati se tudi prvič javno predstavlja, saj je likovno ustvarjala največ za svoje zadovoljstvo. Kaj ji pomeni ta razstava, je izpovedala tudi v verzih ob odprtju.

»Trenutek je tu, ko z vami sem najbolj vesela na svetu tem. Zakaj? Zato, ker moje nekoč skromne sanje postale so zlato, in ne le to! Življenje mi mnogo lepega je dalo: brezskrbno otroštvo, ljubezen, dve prekrasni hčeri in kar sedem vnukov. A to še ni vse! Dolgo želela sem tega trenutka si /.../ Ko ozrem se nazaj, vidim, da nič ni bilo zaman. Verjamem, da vse se z razlogom zgodi, če slediš svojim sanjam tudi takrat, ko si brez moči /.../. Želim si, da spoznate tudi vi vse tiste stvari, ki vam očistijo dušo in vlijejo novih moči. Vabim vas, da se nocoj prepustite moji umetnosti, počasi, iskreno in brez laži. Vabim vas, da spoznate svet skozi moje oči.« Tako pravi Romana, ki vidno izžareva svoje veselje, zadovoljstvo in ljubezen do likovnega ustvarjanja. Več o ljubezni do slikanja pa nam je povedala že ob sami postavitvi razstave, dva dni pred uradnim odprtjem, ki so ga polepšali Vranski folkloristi ter njen zet Gregor in vnuka Martin in Jaka Stražar, ki so igrali na klavir.
 

Zeleni klobuk njen zaščitni znak

»Ljubezen do slikarstva je bila v meni že v osnovni šoli. Rekli so mi, da imam velik talent, a sem ga zaradi športa in pozneje družine pustila dolgo spati. S slikarstvom sem se začela bolj ukvarjati, ko sta se hčeri osamosvojili in sem dobila že vnuke. Leta 2014 sem narisala prvo sliko, ki je zdaj moj logotip in jo vidite tu. To je ta zeleni klobuk. Pri slikanju imam svojo tehniko. Začela sem s portreti in nihče me ni učil, ampak sem dobila potem krasno darilo 21 ur šolanja pri akademski slikarki Nataši Virant.

Povedala mi je, da mi ni treba ničesar spreminjati, samo določene stvari glede portreta me je naučila, da so meritve hitre. Rišem z vsemi barvami na vse podlage. Ustvarjam tudi s prsti, sicer pa ne delam po pravilih, ampak rišem s srcem. Barve najprej nanesem in iz tistih barv slikam. Uporabljam večinoma akrilne. O razstavljanju svojih del nisem razmišljala, a se je tudi to očitno moralo zgoditi. Predvsem je važno, da se dobro počutim, da ustvarjam za svojo dušo in izpolnitev življenja. Ne delam po naročilu, razen kakšnega portreta s svinčnikom,« še pove Škafarjeva in pojasni, kako je povezana s Savinjsko dolino.


»Teto in sestrične imam v Savinjski dolini in vsak vikend sem bila pri njih. Od 2007. do 2014. pa smo z družino tudi živeli v občini Braslovče, v Rakovljah, kamor smo se preselili iz Ljubljane. Ko so hčerke odšle od doma, ena študirat v Ameriko, druga v Ljubljano, je hiša postala prevelika in zato zdaj spet živim v Ljubljani. Na čas življenja v Savinjski dolini imam lepe spomine na okolje, na ljudi in se tu počutim kot doma.«